»Kako lepo je živeti, kako lepo je ljubiti. Kako lepo je gledati sonce. Kako lepo je objeti otroke, kako lepo je prepevati, kako lepo je s Teboj govoriti …«

Kako si predstavljate nebesa? Nebeško kraljestvo? Božjo voljo? Želim vam povedati kratko zgodbo o nebesih in Božji volji, o pravem Božjem dotiku, ki sem jo doživela zadnji teden avgusta.

»Ratalo ti je!«

Izstopila sem iz avta in se zazrla v čudovito zeleno naravo – med trte, griče in razgled na dolino, ki so jo pokrivali puhasti oblaki. V trenutku, ko sem zagledala prijatelje in so mi planili v objem, me je preplavila toplina, na obrazih so zasijali nasmehi. Takoj sem pozabila na vse skrbi, svet v dolini in na drugem koncu Slovenije. Zagledala sem napis na velikem rumenem papirju: »Ratalo ti je! Dobrodošli v nebesih!!« Hm, mogoče to res ni tako daleč od resnice.

Življenje je bilo teh par dni tako preprosto. Vsakomur želim, da to doživi. Vsak trenutek je bil podarjen in poslan od Boga. To mi je namenil, da sem lahko okušala nebeško veselje. Bila sem popolnoma sprejeta, točno taka, kot sem. Da sem lahko začutila dobroto in iskrenost okrog sebe. Spočila sem se v Njem. Lahko sem čutila pristno veselje, da lahko živim. Zavedala sem se, da rada živim.

Svoboda, Božji načrt in še kaj

Kako zelo sem hvaležna, da se nam je Bog razodeval tako močno. V res močnih katehezah, v katerih nas je župnik Simon nagovarjal in kasneje spodbujal k pomembnim pogovorom po trojkah z ljudmi, ki jim zaupamo. Da pogovor lahko obrodi sadove v našem življenju. Govorili smo o svobodi. Da je svoboda Božja zamisel in da je Bog izvor in mojster svobode. Dotaknili smo se teme nebes, svetnikov, ali smo poklicani k svetosti; razmišljali, ali želimo priti v nebeško kraljestvo in ali smo del Božjega načrta. Ugotavljali, da je Božja volja delati dobro in da Bog ne želi trpljenja.

Vsak dan smo imeli sveto mašo, vsak dan drugje. V cerkvi, v naravi med trtami in pod toplim soncem, pod šotorom. Maše so bile ganljive, pretresljive. In sveto mašo smo živeli tudi, ko se je končala.

Iz našega šotora sta se slišala tudi čudovita glasba in petje, Njemu v čast. Kamorkoli sem se obrnila, sem videla toliko različnih talentov, ki so jih mladi darovali za druge.

Molili smo drug za drugega, se zahvaljevali in prosili. Zopet sem vzljubila skoraj pozabljeno Sveto pismo. Sveti Duh mi je razodel veliko odgovorov na različna vprašanja, ki so me že dolgo zbadala.

»Kako si predstavljate nebesa?« je vprašal župnik Simon na katehezi. Jaz vem, da mi je Bog razodel košček nebes tukaj na tem RadŽivimu za mlade, na Brezju pri Oplotnici.

Kako me mora imeti Bog rad, da sem lahko doživela kaj takega!

Gaja Gregorčič