V začetku novega šolskega leta bo preteklo že celih enajst let, odkar smo se preselili v Francijo. Ne morem verjeti, kako čas hitro beži … Včasih, ko se zdaj kot mama ozrem nazaj v svojo mladost, se prav nasmehnem Bogu in Njegovim načrtom, ki jih ima z nami … On je že vedel in še sreča, da mi tega ni prej povedal, ker bi sama rekla, da je to, kar je imel v načrtu, popolnoma nemogoče!

Naj začnem pri začetku. Spomnim se, da sem kot otrok – imela sem kakih devet let – nekega večera prvič slišala francosko besedo, ki me je nadvse očarala. Na televiziji so predvajali oglas za parfum in mislim, da so ji z namenom dodane vrednosti pripeli še francosko besedico pourquoi (zakaj). Verjetno francoski parfum me v tistem trenutku ni pritegnil, prevzel pa me je francoski »r«, ki se tako posebno izgovori. Takrat se je v meni rodila želja, da bi se nekoč, ko bo to mogoče, naučila govoriti francoski jezik. Nič dokončnega, nič oprijemljivega, le iskrica, ideja naivnega otroka.

Francoščina – zakaj?

Leta so minevala in prvi tečaj francoskega jezika sem si privoščila ob koncu študija, ko sem imela že vse obvezne izpite v žepu. Čudila sem se svoji motivaciji za učenje, kar samo od sebe je šlo. Z uporabnostjo tega jezika se takrat sploh še nisem ukvarjala … a Bog je imel načrte, o katerih se meni niti sanjalo ni. Mislila sem si, da me mogoče kdaj pot odnese v misijone … Ja, v misijone že, ampak sploh ne takšne, kakor sem si sama predstavljala!

Kmalu zatem sem spoznala svojega bodočega moža Maksimilijana, ki je francoski Slovenec in ga do takrat nikoli nisem srečala v Sloveniji, čeprav je vsako poletje prihajal na Koroško, od koder tudi sama izhajam. Po poroki sva se nastanila na Prevaljah z namenom, da tam tudi ostaneva. Otroci so se rojevali in ker sva bila oba zaposlena v šolstvu, smo poletne počitnice radi preživljali v Franciji, pri Maksimilijanovih starših v mirni vasici nedaleč od Pariza.

Več kot počitnice

V času četrte nosečnosti smo se kot vedno poprej podali na počitnice v Francijo, le da se te niso iztekle na enak način. Takratna pot se je končala v francoski porodnišnici, ker me zaradi močnih krvavitev v sedmem mesecu nosečnosti niso pustili na pot, rekoč, da je lahko usodno za otroka in mamo. Tako se nam je Lili Kiara rodila v Franciji. Tistega leta najin prvorojenec Maksim še ni bil šoloobvezen v Sloveniji, zato sva se z Maksimilijanom odločila, da bomo leto dni preživeli v Franciji, kjer bi otroci napredovali v francoščini in preživeli nekaj več časa s starimi starsi, ki so jih do takrat manj videvali.

Zelo hitro in enostavno je bilo vse urejeno. Maksimilijan je že isto leto našel službo, ki so mu jo ob koncu leta tudi ponudili za nedoločen čas. Brez natančnih načrtov sva se odločila, da ostaneva v Franciji. Otroci so bili v tukajšnji šoli (v Sloveniji bi ji rekli vrtec) zelo lepo sprejeti. Tudi sama se nikoli nisem počutila kot tujka, čeprav me je na začetku izdajal močan naglas. Tukajšnji ljudje so zelo odprti za vse narodnosti.

Pester družinski vsakdan

Danes imava šest otrok, tri fante in tri dekleta, prva dva že v gimnaziji. S časom sem se zavedela, da so se nekatere stvari obrnile ravno v nasprotno smer. Medtem ko se je prej Maksimilijan trudil, da je z otroki čim več govoril francosko, je sedaj odgovornost na meni, da čim bolj vztrajam in govorim z otroki slovensko. Če so bili otroci prej neizmerno veseli poletnih počitnic, ko smo se odpravili v Francijo, zdaj težko pričakujejo naš odhod v Slovenijo. Tam se srečajo z vsemi bratranci in sestričnami ter z babico in dedijem, ki smo ju zapustili v Sloveniji, saj smo prej živeli v isti hiši.

Otroci so navdušeni skavti. Najstarejši se je letos odločil, da bo opravil »raid« zadnje stopnje kar v Sloveniji med poletnimi počitnicami in je tudi dobil dovoljenje skavtskih voditeljev. Gre za stopnje na skavtski poti in zadnja je največja preizkušnja, ko mora skavt sam preživeti dva ali tri dni v naravi in opraviti določene naloge, kot na primer na zemljevidu, kjer so zabrisane poti v nekem kraju, na novo narisati poti, kakor jih vidi v naravi, in podobno. Dve naši dekleti pa že nestrpno čakata, da se bosta udeležili RadŽivima v Izoli.

Med šolskim letom otroci poleg prostega časa, ki ga preživijo s skavti, nemalo časa porabijo tudi za glasbeno šolo. Vsak igra svoje glasbilo, ki ga tu in tam z veseljem uporabi tudi pri sveti maši. Tako se na primer Simeonova trobenta zelo lepo poda z velikonočno alelujo, Lili Kiara pa rada zaigra darovanjsko pesem na mini harmonij.

Utrip francoske župnije

Za razliko od slovenskih je naša župnija sestavljena iz več župnij, tako je združenih sedem zvonikov. To pomeni, da je maša ob sobotah zvečer darovana enkrat v eni vasi, naslednjo soboto v drugi vasi, vse dokler se ne sklene krog. Ob nedeljah pa se usedemo v avte in se odpeljemo v župnijsko cerkev, ki je oddaljena 13 km. Tudi za verouk na razredni stopnji skrbimo kar starši iz iste vasi. Na začetku šolskega leta se udeležimo sestanka, kjer si razdelimo pet večjih tem, za katere obstaja didaktični material in ki bodo skozi leto predstavljene otrokom.

Žetev je velika, delavcev pa malo ali drugače rečeno, ker je župnija precej velika, župnik pa le eden, smo laiki precej vključeni v pastoralno delo. Tako z možem spremljava pare, ki se želijo pripraviti na zakon in se poročiti pred Kristusom.

Kar me je prva leta življenja v Franciji precej begalo, je bilo, da ko sem začela ustvarjati poznanstva in prijateljstva z ljudmi iz vasi in župnije, so se nekateri po nekaj letih preselili drugam zaradi službe ali pa so se vrnili nazaj v regijo, od koder izhajajo. Težko sem sprejela njihov odhod kar tako čez poletje. A naš Bog je radodaren Bog, saj se je lani v župnišče v sosednji vasi, ki je prazno in ki je del naše župnije, prvič naselila mlada družina. Zdaj pripravijo cerkev, kadar je maša ali druge dejavnosti. Mamica te družine je s še eno mamico ustanovila molitveno skupino za mame. Tam se torej enkrat tedensko zbiramo mame in molimo za svoje otroke in može. Zdi se mi, da me ta skupina nosi in da se od sedaj naprej bolj zavedam zaklada, ki mi je bil zaupan.

Kristusovi in slovenski ambasadorji

Vzgoja otrok v veri v Kristusa se mi zdi zelo pomembna, saj lahko le z Njim gremo preko vseh ovir in vsepovsod. Mi smo njegovi ambasadorji! Ko že govorim o ambasadorjih, pa se zavedam, da smo tudi slovenski ambasadorji. In prav ponosni smo na našo Slovenijo, ko na primer Pogačar in Roglič kolesarita na Tour de France (Francozi o Sloveniji največkrat slišijo prav zaradi športa, pa tudi predsedovanje Evropski Uniji je pritegnilo nekaj pozornosti).

Kljub temu, da ne živimo več v Sloveniji, ostajamo tesno povezani z njo, saj so se razdalje po svetu z vso tehnologijo precej zmanjšale. Tako se z domačimi redno videvamo preko WhatsAppa in podobnih aplikacij. Mož zvesto prebira novice o Sloveniji, otroci so naročeni na revijo Mavrica in kadar so v Sloveniji volitve, se jih udeležimo – na daljavo. Slovenija je zelo prisotna v našem domu in kljub temu da živimo drugje, ostaja del naše družinske identitete.

Katarina Valant