Odmik za moške na Remšniku: »Oboroženi za duhovni boj«

»Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,11-12)

Na Remšniku smo se ob koncu tedna zbrali skupina mož z eno samo željo – odmakniti se od vsakdanjika, prisluhniti Božji besedi in se duhovno opremiti za boj, ki ga vsak dan bijemo – v svojih družinah, službah, odnosih in v srcu. A ta boj se ni začel na samem odmiku, ampak že pred njim, ko nas je hudi duh v različnih oblikah postavljal pred preizkušnjo in skušal odvrniti od našega namena. Pomanjkanje motivacije, vsakdanje skrbi, notranje napetosti in celo dvomi – vse to je bilo del napada, ki nas je skušal zadržati v rutini in nas oddaljiti od tega dragocenega časa duhovnega odmika.

Petkov večer – prihod, namestitev, kateheza in adoracija s sveto mašo

Po prihodu na idilično lokacijo na Remšniku smo se najprej nastanili v sobe. Vsak od nas je našel svoj prostor za tih in miren trenutek pred začetkom skupnega duhovnega odmika od vsakdana. S tem je bil ustvarjen prostor za osebno pripravo in umiritev pred nadaljevanjem programa. Po nastanitvi smo se zbrali na prvi katehezi, ki je služila kot uvertura odmika za moške na Remšniku. Kateheza je govorila o duhovnem boju – ne kot boju proti svetu, temveč kot notranjem boju za zvestobo, čistost in resnico.

Po katehezi nas je čakala preprosta večerja ob kruhu in vodi, kot znamenje posta in odprtosti za Gospodovo delovanje. Ob tej preprosti večerji nam je župnik Simon s preprostimi besedami obrazložil, kako postni petek, ki naj bi bil dan, preživet ob kruhu in vodi, izgublja svoj pomen in namen. Tudi na kmetih, kjer so dolgo spoštovali postni petek, le-ta počasi izginja v vsakdanu in noriji tega sveta. Ob njegovih besedah smo se spomnili, kako pomembno je ohraniti postne petke, saj nas takšne malenkosti pripeljejo bliže Bogu in njegovemu načrtu za naše življenje.

Po večerji smo imeli priložnost, da se med seboj predstavimo, a ne v smislu nalepke, ki so nam jo ob rojstvu nadeli naši starši, ampak v smislu, kaj za nas pomeni Gospod in kje smo ga imeli priložnost spoznati. Vsak je podelil nekaj o sebi, svoji veri in o svojem življenju. To je bil dragocen trenutek, saj smo se začeli med sabo povezovati kot bratje, ki si želijo skupaj stopiti na to pot duhovne obnove.

Sledila je adoracija pred Najsvetejšim. Tišina, molitev in Božja navzočnost so nas vodile v globoko izročitev Njemu. V tej spokojni tišini smo začutili, kako zelo je današnji svet preplavljen z nenehnim hrupom, napetostmi in motnjami, zaradi katerih zelo težko slišimo Božji glas. Tišina je bila kot voda v puščavi vsakdana, kjer smo našli mir in odprtost za Božje delovanje. Nato je sledila sveta maša, ki je mnogim pomenila bistvo večera. Zame osebno je bila evharistija še bolj posebna, saj sem prvič poleg Kristusovega telesa prejel tudi Njegovo kri. Zame je to bila čista milost.

Sobota – molitev, evharistija, pot in bratstvo

Sobota se je začela zgodaj. Po zvonenju budilke smo ob 6. uri jutro začeli s hvalnicami. Ta molitev nas je povezala z Gospodom, ob njej smo izkusili mir in hvaležnost za nov dan. Po hvalnicah smo obhajali sveto mašo – hvaležnost in moč za nov dan.

V dopoldanski katehezi smo nadaljevali z »Božjo bojno opremo«: premišljevali smo o resnici, pravičnosti, veri, odrešenju, miru in navsezadnje o Božji besedi. Po katehezi smo se podali na pohod do cerkve sv. Pankracija, ki je še pred časom imela državno mejo na sredi cerkve. Zavoljo dobrih sosedskih odnosov ali ravno obratno so nam sosedje iz Avstrije vso cerkev odstopili (ali pa mogoče zaradi stroškov vzdrževanja). Med hojo je bila priložnost za molitev, premišljevanje in pogovore. Med pogovorom je bilo večkrat omenjeno petje ptic in lepota narave, ki nas je spomnila na preprostost in Božjo veličino.

Po povratku na Remšnik nas je čakal odhod proti Radljam, kjer nas je pričakalo toplo kosilo pri Simonovem bratrancu, ki nas je sprejel z odprtim srcem in bratsko toplino. Iskrena hvala za odlično pogostitev – začutili smo pravo domačnost in velikodušnost.

Popoldne v Radljah – sporočilo in odpuščanje

Popoldne smo izkoristili za obisk cerkve sv. Mihaela, kjer nas je preko kateheze nagovoril nadangel Mihael – kot simbol poguma, bojevitosti in zvestobe Bogu. Temu je sledila sveta spoved, ki je bila pika na i odmika, v kateri sem osebno doživel osvoboditev, olajšanje in novo moč za nadaljnjo pot.

Sklep – veselje in povezanost

Za zaključek smo si privoščili še nekaj sproščenosti ob igri bowlinga. Nasmeh in navijanje so nas povezali na lahkoten, a globoko človeški način. Na parkirišču pred bowlingom smo se še zadnjič zbrali vsi skupaj. Vsak izmed nas je imel priložnost povedati, kaj mu ostaja od odmika, kaj je doživel in kaj bo vzel s seboj v vsakdanji boj. Čutiti je bilo globoko hvaležnost in povezanost, ki nas je spremljala skozi ta čas. Po sklepnem dejanju smo se odpravili na pot – z novimi izkušnjami, močjo in blagoslovi, ki nas bodo spremljali naprej.

Naj nas Božja bojna oprema spremlja v vsakdanjem boju za svetost, resnico in ljubezen. Iskrena hvala vsem možem, s katerimi sem lahko delil ta milostni čas. Z vami je bilo lažje odložiti masko, podeliti iskrenost, stopiti v resnico in hoditi po poti poguma. Gospod naj vas vse blagoslavlja!