Sveto leto 2025 se je začelo na božični večer, ko je papež Frančišek odprl svetoletna vrata, ki se bodo zaprla na Tri kralje leta 2026. Sveta leta poznamo že od začetka 12. stoletja, ko je prvo tako leto postavil papež Bonifacij VIII. Sveto leto je, če se naslonimo na prošnje veselega dela rožnega venca, dobra priložnost za poživitev vere, utrditev upanja in vžiganje ljubezni.

Letošnje jubilejno leto nosi naslov Romarji upanja. Zagotovo je dobrodošlo, da se podamo na romanje vsaj do enih odprtih svetih vrat, še pomembneje pa je, da se spodbujamo v molitvi, se zavemo možnosti spovedi in sprave z Bogom in ljudmi, presejemo pogled na odpustke in jih darujemo za svoje drage rajne, prebiramo življenja svetnikov in se jim priporočamo ter v tišini, naporu in postavljanju bistva znova najdemo pot, ki nam ob različnih močnih momentih obuja upanje.

Ob jubilejnem letu smo k pogovoru povabili našega duhovnika Simona in ga povprašali o njegovem pogledu na to dogajanje.

Kako gledaš na pojem »sveto leto«, ki je postavljeno že tam od 1.300 dalje in se zvrsti na vsakih 25 let?
Pravzaprav se dogaja že od prej, sveta leta temeljijo na judovski tradiciji, ko je jubilejno leto pomenilo odpustiti dolgove, omogočiti nov začetek, poživiti in poglobiti odnos do Boga, do sočloveka in tudi do narave. V takratnem času je bil človek veliko bolj odvisen od pridelka, rodovitnosti zemlje, naravnih katarstof, zato je tudi njegov odnos bil veliko bolj ponižen. Papež Frančišek tudi zdaj konkretno nagovarja voditelje: odpustite dolgove vsem revnejšim državam in delajte za socialno pravičnost. Seveda je velika tudi vrednost duhovnega odpustka, saj je gre za človeka in njegovo dostojanstvo.

Odpustki pa izhajajo iz 12. stoletja?
Oblikovali so se takrat, izhajajo pa iz precej globlje tradicije, kot sem omenil že zgoraj.

Kaj lahko črpamo iz tega jubilejnega leta?
Črpamo iz tradicije. Od prednikov se lahko učimo vsega, k čemur poziva papež. Pristnosti v odnosih, skrbi za druge in tudi za naš planet. Tudi ekologija je bila že od nekdaj prisotna, npr. kot kolobarjenje v poljedelstvu, iz verskih kot tudi ekoloških razlogov. Počitek zemlje in človeka. Stara zaveza ne govori o trajnosti kot pojmu današnjega sveta, ampak je v ozadju precej globlji pogled na upravljanje z dobrinami.

Kaj pa praviš o geslu, ki je postavljeno: Romarji upanja?
Obuditi prvotno gorečnost, to je moja interpretacija. Napetost med »vse delam novo«, to pomeni Božje, hkrati pa živeti iz tradicije. Oboje je dobro, da se človek in Bog v tem letu združujeta, in samo geslo govori o tem Božjem. Upanje je božja krepost in pomeni, da je Bog na delu. To je zelo močno sporočilo Božje prisotnosti in resničnosti, ki gre stran od naše zaslužnosti, gre v Božjo podarjenost. Ker to rabimo. Kamorkoli pogledaš, je neka neuresničenost, žalost, stiske, nezadovoljstvo. Tega je ogromno, upanje pa je luč. Okoliščine se včasih nič ne spremenijo, ampak ko se prižge upanje, se zgodi, da so ista kolena drugačna, ista bolezen, ista služba drugačna … Zaradi upanja se spremeni perspektiva, kajti upanje dvigne pogled in naenkrat vidiš v Božji luči vse stvari drugačne, bolj resnične. Če pogledamo reaktivnost in proaktivnost – upanje je akcija, ni pasivno čakanje, ampak aktivno pričakovanje, hrepenenje, prebujanje. Tudi ni bojevanje z vsem ali le odgovor na danosti. Ga ni človeka, ki bi bil povsem zadovoljen s svojo družino, drugimi, seboj … Vprašanje je le, kakšen je zorni kot.

Imaš občutek, da so se po pandemiji stvari obrnile še toliko bolj navzdol in smo zato odmaknjeni od resničnega zadovoljstva?
Mislim, da je kar vsaka generacija postavljena pred ta izziv. Če bereš Sokrata, tudi on je tarnal. Vsaka generacija, ko se stara, jamra nad starimi časi, hkrati pa živi bolj ugodne čase. Kar konstantno vsaka generacija … Tudi vojna generacija joka za nazaj, hkrati pa recimo niso imeli niti hraneo. Kdaj je bilo staršem tako enostavno šolati otroke kot sedaj? Kdaj je bilo otroke tako enostavno obleči, nahraniti …? Nikoli, razen v kakih medvedovih jamah, ko te je bilo pa strah medveda in je bila življenjska doba precej nižja, kot je zdaj abrahamovska. Živimo v zelo ugodnih časih, smo pa zelo neobčutljivi za lepoto, dobroto, Božjost, in na drugi strani občutljivi za vse ter hkrati izredno nezadovoljni. Upanje pa da okus in prinese barve. Upanje prinese zavedanje, kaj je Božja vizija … po grehu nam pomaga nazaj v raj. Zelo aktivno vstopi Marija s svojim “da”. Resničnost je, da smo odprli vrata prekletstvu, grehu, in v bistvu nas Bog želi odrešiti že zdaj. Ne želi, da bi živeli v grehu. Smrt nas tega odreši, če pa bi večno živeli, bi večno živeli v grehu. Bog nas želi rešiti in nam že tukaj in zdaj želi dati okušati odrešenje, tudi preko takih jubilejev.

Kako lahko pri tem izkoristimo sveta vrata?
V kontekst je potrebno postaviti sveta vrata in pa romanja. Romanja sama že pomenijo del poti, zapuščanje starega. Napor in žulji na dolgi poti so bili nekoč del poti; zdaj to rešujemo z avtobusi … a ovrednotiti je treba duhovno žuljavost. Ne ločimo več med turizmom in romanjem. Romanje je treba dati v kontekst spokornosti. Romanje mora vsebovati post. Ne le sprejemanje, ampak dejavno izbiranje tega. Tudi Jezus se je oprijel križa in ga vzel na svoje rame; ni samo čakal, ampak je šel v aktivno držo. Večplasten vidik romanja je torej naša aktivna drža ob tem. Zraven sodijo še zakramenti: spreobrnjenje ob spovedi, pa potem evharistija, ko Gospod deli delež z nami. Simbolno so tu sveta vrata. Ta simbolizirajo prehod oziroma vstop na novo pot. Ne gre za en korak, ampak gre za to, da vstopaš, se spreminjaš … Jaz sem vrata, jaz sem pot, pravi Jezus. Za to gre. Ni pomembno, kje so sveta vrata. Poišči najbližja. 😊

Torej ni treba romati v Rim?
Ni pogojeno z Rimom. Bolniki nimajo te možnosti, prav tako ne npr. karmeličanke, klarise … Simbolno so zato odprta tudi sveta vrata v zaporu, skozi katera lahko vstopajo tako vsi zaporniki kot vsi bolniki, ki ležijo zaprti znotraj doma. Pa recimo redovnice, ki so se odpovedale fizičnemu prehajanju in so se zavestno »zaprle«, ampak imajo ta simbolna sveta vrata. Za vse, ki imamo to možnost, pa je zaželeno, da romamo v Rim. Vendar cel svet ne mora romati tja, zato so po različnih državah in škofijah sveta vrata, ki so nam na voljo. To niso samo romarska središča, ampak tudi stolnice in nekatere cerkve v Sloveniji ter drugje po svetu, zato da bi res bilo vsakemu omogočeno stopiti skozi sveta vrata.

Kako kot duhovnik doživljaš sveta leta? Eno je bilo leta 2000, vmes leto usmiljenja …?
Vsakič po svoje. Zdaj imam občutek, kot da je prvič, in ko je bilo 2000, sem tudi imel občutek, kot da je prvič. Komaj čakam, da bo leto 2033 … In če bom doživljal tako kot zdaj, bom doživljal kot prvič. Pa nimam amnezije, ampak se vedno odkrije nekaj novega. To poudarjam, ker se mi zdi vsako tako leto milostno. In uporabljam to svetost tako s svetniki, v katehezah za družine, Medžugorje je bilo o poslednji sodbi in se me ves čas po malem dotika. Všeč mi je tudi moto: romarji upanja, ki se popolnoma pokriva s smerjo Jezus Kristus. Jaz sem to slišal, to me je nagovorilo. In če povežem še s programom Vodenje 9,7, takoj vidim poslanstvo. Naše poslanstvo je bilo izrečeno v »smer Jezus Kristus«; to je naš moto. Poslanstvo je pravzaprav povzetek naše zapisane vizije: pripeljati ljudi k Jezusu Kristusu na dejaven način. Konkretna vizija zdaj pa je uresničevati sveto leto po korakih.

Kakšnih korakih?
Konkretno. Recimo, duhovniki bomo na razpolago za spoved, vsak drugi torek v mesecu bodo na razpolago dekanijski duhovniki in še 12 duhovnikov, ki so povezani z nami.

Zakaj ravno torek?
Za tem ni posebne logike, en X dan naj postane prazničen! To je sveto leto. Neka imaginarna reč, in je milost tu. 12 duhovnikov, 12 mesecev, vsak drugi torek v mesecu.

Naslednji konkreten korak so romanja, vsa v tem duhu, vsi RadŽivimi v tem duhu … kar nekaj pobude bo. Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu je ena od pobožnosti, ki jo bomo obudili na nivoju naše pastoralne zveze.

Zakramentalno je kar nekaj stvari vezanih na duhovnike. Moramo pa narediti tako, da verniki ne boste samo prejemniki – reaktivni na duhovniško proaktivnost –, ampak da si tudi ti sam lahko aktiven v svetem letu. Dela usmiljenja pomenijo poživitev odnosa do žalujočih, obisk bolnikov … Pobožnost sama je lahko peklenska (v smislu: z dobrimi sklepi je tlakovana pot v pekel), ker ostane na nivoju želja, na površini, če ne vstopimo. Ko se zavežeš za konkretno stvar, je veliko možnosti, da duhovno zrasteš. Želeli bi pokriti celoten spekter, da bi vsak našel nekaj zase.

Kaj je potem bistvo tega svetega leta?
Spreobrnjenje. In to, da vsakega sreča tam, kjer je. To pomeni, da ima možnost tako nekdo, ki je zunanji iskalec, kot tudi nekdo, ki je globoko veren.

Kako pridobiti nekoga, ki mu je treba dati še mleka, kot reče Pavel, in na drugi strani priti do zahtevnejših vernikov?

Z osebnim pričevanjem. To pomeni, da nismo le kažipoti, ampak skupaj gremo, hodimo skupaj, kakor nas vabi tudi sinoda. To je Cerkev. Ko grem v Rim (simbolično ali dobesedno), povabim zraven še soseda. Simbolično, ko grem jaz skozi sveta vrata upanja, obrnem fokus na upanje še z nekom. Recimo, ko sem na rekreaciji ali kje drugje. Dam primer, ko sem sam delal poskus v čakalnici pri zdravniku. Mislil sem, da se ne da razelektriti napetega in tarnajočega ozračja, ampak ko smo se na koncu smejali, in ne jamrali, sem sam doživel moč upanja. Bog je pokazal, da sem se samo izgovarjal, da sem neroden – če grem iz cone udobja, se zgodi. Luči se ne sme skrivati, mora iti ven, svetiti mora. Evangelizacija je način, da s to dobrohotnostjo in dobroto nagovorimo ljudi, da bi se jih čim več srečalo z veselim oznanilom upanja, kar naj bi kot misijonarski učenci tako ali tako delali. Sveto leto ni dodatna vsebina, nič novega ni treba delati, ampak lahko to, kar že delamo, počnemo na nov način.

Kako naj torej to leto vsak izkoristi osebno? Kako naj ga vzamemo kot nekaj zase?
Na nikogar ne moreš vplivati, lahko pa kolikor toliko vplivaš nase. Ko zagori ena taka lučka in še ena, pride še tretja in počasi nastane plamen … Četrtega že zanima, od kod pride ta lučka … Kakor pri vigiliji drug drugemu prižigamo luči in se osvetli ves prostor, tako lahko delamo med ljudmi v svoji okolici. Sveto leto lahko postane krožek navdušenih in nagovorjenih neverujočih. Potrebna je pristnost, ne prisila.

6. januarja 2026 se sveto leto konča, vrata se zaprejo …
Zanimivo, ja. V bistvu se ne konča. Kot moški Eksodus … Ni konec, takrat je treba začeti. Treniram zato, da bom naprej znal živeti bolje. Praznuješ tudi zato, da boš naslednji dan po rojstnem dnevu živel … Ni leto, ki bi ga praznovali, ampak da bi se napolnili, da bi lažje hodili naprej. Vstajamo in padamo kot mali otrok, ki se uči hoditi … Padeš, vstaneš, spet in spet, in na koncu se ob spodbudah staršev in ostalih, ki že tečejo pred teboj, naučiš hoditi. Spodbujati moramo drug drugega, si zaupati ter ne obupati. Skupaj z drugim romam in sam postajam pot. Nisem zgolj markacija (no, tudi kdaj), ampak lahko po meni hodijo, ker sem pot. Jezus je Pot, in ko sem del Njega, postajam pot. Po meni lahko drugi gredo. Ne samo, da nas poteptajo, ampak smo opora, trdnost, pot za naprej. Smer Jezus! 😊

Simon, hvala za podelitev tvojega pogleda ter za vse spodbude, ki so že nastale, bile slišane in nam dane v “glodanje”. Gotovo bomo preko različnih katehez, parabol in oznanjevanja, ki je prav v moči vas, duhovnikov, doživljali ali okušali moč svetega leta ter se ponovno podali na skupno pot iskanja svetega.

Naj vas za konec v luči prebranega navdušimo in spodbudimo za sveto leto s pomenljivim stavkom enega od naših eksodusovcev: “A že kaj trenirate?”

Andreja Lenart