Od 22. do 24. listopada smo se mladi iz Slovenj Gradca udeležili Šole za animatorje. Nepozabna izkušnja novih znanj in spoznanj, nasmehov, topline kljub vetru in precejšnji višini Razborja, kjer so nas domačini res toplo sprejeli. Iskali smo nove načine in poti, kako otrokom in drug drugemu pokazati pot proti Njemu, kako razviti talente, ki nam jih je On dal.

Kaj sploh je Šola za animatorje?

Šola za animatorje je v bistvu to, kar pove že ime samo. Šola za animatorje. Ni prostor ali kraj, kamor bi le stopil in postal najboljši animator, ampak je čas, druženje in spoznavanje tega, kaj lahko naredimo na novo, kaj lahko izboljšamo in kje lahko nadgradimo že obstoječe stvari. Je šola tega, kako otrokom še lepše pokazati Jezusa. On sam nam je naročil (Lk 19 ,12-26), naj svoje talente množimo, naj z njimi trgujemo, to pa lahko storimo le tako, da stopimo iz cone udobja, da poizkusimo nekaj novega in si tudi priznamo, da ne vemo vsega, da tudi pri nas nekatere stvari niso najboljše, da lahko kaj tudi izboljšamo (predvsem banse), da se tudi mi učimo in da je še dovolj prostora za napredek. In ravno ta napredek smo lovili po Razborju.

Zbrali smo se v petek proti večeru, nekateri bolj ali manj točno, vsi veseli, da so pred nami počitnice. Seveda so nas pridno opominjali, da bomo morali pred počitnicami opraviti še zadnjo »šolo«. Najprej smo preko igre odkrivali, kako se spoznati in kako dobro se že poznamo, ter spoznali našo »profesorico« Brino, ki ni marala ne vikanja in onikanja. Čas nam je v odlični družbi hitro minil, saj se nekateri nismo videli že kar nekaj časa in minute pogovora o vsem, kar se nam je zgodilo v preteklih mesecih, so letele prehitro. V soboto smo nadaljevali z značilnostmi animatorja, da nas naša iskrenost, pristnost, srčnost, poštenost, igrivost, pripravljenost za pomoč v vsakem trenutku, darovanje sebe in svojega časa za otroke in za hojo za Njim delata originalne in polne. Raziskovali smo različne tipe osebnosti in spoznali, da so nekateri od nas bolj za voditelje, drugi pa bolj za ideje, spet tretji pa zato, da držijo red in poskrbijo, da se prva dva ne pobijeta med sabo. Žal nam je morda bilo le tega, da smo čisto pozabili na »zmenke«, t.j. kratko druženje z so-animatorjem in pogovor na dano temo, od popolnoma začetnega “kako si” in “kaj si počel” do globljih razmišljanj. Žal smo jih imeli le prvi dan.

Spoznali smo tudi, kako se lotiti načrtovanja, da je včasih bolje postaviti cilje in namene ter jih zapisati, kot pa le priti in upati, da bo že Sveti Duh poskrbel za improviziran program. Smo pa zato zvečer na zabavnem večeru, dali prosto mesto improvizaciji v »impro ligi« in “morilcu v temi” (malce resnejši verziji klasičnega morilca).

Zadnji dan smo pred Sveto mašo in kosilom spoznali še reševanje konfliktov, nato pa smo se fotografirali pred novim gasilskim vozilom, za katerega upamo, da bo moralo služiti čim redkeje (kolikor smo videli in občutili, cisterna deluje odlično).

Šola za animatorje nam je vsem dala veliko in vem, da nam bo to znanje še kako prišlo prav, ne samo na vseh RadŽivimih in oratorijih, pač pa tudi v svojih življenjih, ob delu in v odnosih z drugimi. Naučili smo se veliko in komaj čakamo, da svoje znanje tudi uporabimo po svojih najboljših zmožnostih in kakor nam bo to dal Gospod.

Blaženi Alojzij Grozde – prosi za nas.
Sveti Daniel – prosi za nas.

Nejc Ledinek Hovnik