Oratorijski dan se je končal. Animatorji in kandidati za opazovalce smo se zbrali pred župniščem v Starem trgu, kjer smo zopet zagledali že znane ali še (za nekaj trenutkov) neznane obraze. Objeli in pozdravili smo stare prijatelje, nato smo se devetkoni ločili od ostalih in se z nasmehi na obrazih podali novim dogodivščinam naproti.
Pot nas je najprej zanesla v puščavo, kjer smo se vsak v svojem kotu, v zavetju sence cerkve, zidu ali drevesa poglobili v svoje misli. Zakaj se pridružiti mladimA? Kaj bom skupnosti doprinesla? Vprašanji sta mi prepletali misli, morda celo priklicali rahel, skoraj bežen strah pred neznanim. Misel na pozitivno energijo, na našo povezanost, na trdna prijateljstva, ki se obetajo, mi je pregnala vse dvome.
Sledile so nove naloge, ki smo jih morali opraviti, da smo lahko bili sprejeti. Solidno smo jih opravili, glede na čas, ki nam je bil dan. Natovorili smo se s pesmarico, kitaro in armafleksom, ki ga nismo potrebovali, saj so bila tla mehka in topla. V spomin se mi bo zagotovo vtisnilo naše prepevanje himne ob cerkvi sv. Pankracija. Vrnili smo se po hitrem postopku. Noge so nas kar same nesle po bregu navzdol. Armafleks se je spremenil v zasilno torbico, ki smo jo hitro napolnili z raznoraznimi malenkostmi, ki smo jih imeli s sabo. Sledilo je ocenjevanje naših domislic pred žirijo, ki je opazila vse, prav vse. Reklama za pralni prašek mladiA, ki te opere hudega duha, je bila pravi hit!
Novi člani smo si prislužili naš človeški USB – usmerjajočo sestro oz. brata, vzornika, ki nam bo stal ob strani, mi pa njemu. Sledila je maša. Smeha ni manjkalo. Podelili smo svoje globoke misli iz puščave in se ob tem še nekoliko bolj povezali. Ob koncu smo bili dobesedno preplavljeni (ali naj raje rečem poplavljeni) z dobro energijo.
Tamara Mezga Hovnik
