Mnogo misli velikih avtorjev je zapisanih o delu, veliko manj pa o našem poslanstvu. Gotovo se ti kdaj zastavlja vprašanje o tem, zakaj si na svetu, kakšno je tvoje mesto, kje si trenutno in kam greš, morda tudi, kaj naj delaš.

In bistveno poslanstvo? Pripeta na Kristusa v vsakem času, od krsta naprej. Pri delu in molitvi, pri počitku in pogovoru, pri joku in smehu. On te nosi. On ti šepeta pravo pot naravnost v srce. Ga slišiš? Pravi, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim Jn 10, 10). Verjameš?

IZZIV 1:

Človek je za delo ustvarjen
kakor ptica za letanje,
riba za plavanje,
pa se mora iz mladega vaditi.
Pridno delo lastnih rok
blagoslovi dobri Bog.
(Anton Martin Slomšek)

Ta teden opravi vsaj eno dobro delo za druge, za svet. Lahko pripraviš ptičjo krmilnico in vanjo nasuješ hrano za ptice, lahko daruješ svoj čas in denar za revne ali bolne, ali kaj povsem tretjega.

IZZIV 2:

Skrivnost sreče je živeti iz trenutka v trenutek in se zahvaljevati Bogu, ker nam v svoji dobroti pošilja vsak nov dan. (sv. Gianna Beretta Molla)

Brez vztrajanja ne dosežeš ničesar velikega. (sv. Katarina Sienska)

Naredi seznam svojih sposobnosti in darov, ki jih že deliš s svetom ter se zanje Bogu zahvali. V molitvi ga lahko prosiš tudi za več vztrajanja, iznajdljivosti ali poguma, da bi se znala vedno znova “dati na razpolago”.

Za Boga šteje vsak posamezni človek najprej kot oseba, šele nato kot družbeno bitje (KKC 1881, 1892).

Pomenljiv stavek iz Katekizma, vendar se moramo vprašati, kaj je v naši naravi: biti skupaj ali biti sam? Družbene ustanove (npr. država ali družina), ki so za posameznika nujno potrebne, ustrezajo celo njegovi naravi, še pravi KKC.

Ali če se navežemo na zgodbo o modrecu, ki je dobro poučil svojega posinovljenca na primeru palic. »Prelomi eno palico.« To je z lahkoto storil. »No, zdaj pa vzemi šop palic in jih prelomi.« Seveda ni šlo. Tako smo tudi v veliki, povezani skupnosti lahko bolj trdni. In gotovo je naša prva naloga, da skrbimo za nam najbližje (torej družinske člane) ter se z njimi povezujemo.

IZZIV 1:

“Veselo srce vedri obličje.” (Prg 15, 13)

V tem tednu bodimo žene, dekleta, ki ustvarjajo vzdušje veselja v svojih družinah. Želimo ti, da se že zjutraj zbudiš vesela in navdušena. Ne glede na to, kako se počutiš, se potrudi, da svoje bližnje veselo sprejmeš, da se odzoveš z veselim glasom, da pogovor začneš s prijaznostjo in potrpežljivostjo. Odločitev, da zberemo vesel ton pomeni, da marsikdaj zavestno sklenemo, da ne bomo dovolili, da bi nas kaj prizadelo.

Dobri Bog, pomagaj nam, da bomo vedno srečevali drug drugega z nasmehom, kajti nasmeh je začetek ljubezni.

IZZIV 2:

Danes te vabimo, da si kolikor krat le moreš, vzameš čas za svoje najbližje in si z njimi. Odloži telefon in druge moteče stvari. Bodi z vsem srcem in umom navzoča pri pogovoru in prisluhni. S tem boš dajala občutek varnosti, ki je dar ljubezni in za vedno ostane z našimi dragimi.

“Brezdomcu Kristusu lahko daste dom, če iz svojih domov začnete delati prostore, kjer v obilju prebivajo mir, sreča in ljubezen: izkazujte ljubezen vsakemu članu vaše družine in vaše soseščine.”(Poslanstvo ljubezni, Misli Matere Terezije)

PS: Vabimo te, da na naslov povezanevnjem@gmail.com pošlješ kakšen odmev v zvezi s podanimi izzivi; kratek utrinek, morda sliko, prošnjo za molitev ali pa zgolj vprašanje, pomislek, misel … Hvala in se beremo!

Še in še vprašanj, če se želimo ukvarjati s seboj. Spet eno bistveno: Kako pa me vidi Bog? Sem odprta za njegove spodbude, nasvete, tolažbo?

IZZIV 1:

Neumno je misliti, da bomo vstopili v nebo, ne da bi vstopili vase. (Terezija Avilska)

Sveto pismo trdi, da smo ljudje ustvarjeni po božji podobi. Kot takšni smo predstavniki Boga na zemlji. Kaj ni to čudovito? Kako pa se počutim v zvezi s tem? Spoštujem svoje telo, kot tempelj svetega duha? Danes naredi vsaj eno malenkost za svoje telo in dušo.

Telo, v katerem živim, je svetišče. Kako veličastna misel! Ozrem se v tempelj svojega telesa. Kaj mi govori o namenu mojega življenja? Kaj drugim pripoveduje o meni, kdo sem jaz, kaj njim predstavljam? Moje telo je tempelj, v katerem biva Božji Duh. Ne pripadam samemu sebi in nimam popolnega nadzora nad stvarmi. Nihče od nas ga nima. Vsak dan znova smo vabljeni h globljemu zavedanju, da je naše življenje sveto, da je vse življenje sveto, ker nas je naredil in v nas prebiva Stvarnik vsega, kar živi.

IZZIV 2:

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. (Ps 51, 12)

Napiši pismo sami sebi v prihodnosti, morda pismo sebi za naslednji adventni čas. Lahko se poslužiš tudi aplikacije, ki ti tvoje pismo pošlje na e-naslov po preteku določenega časa (https://www.futureme.org) ali pa na kuverto napiši datum, ko želiš pismo odpreti. Kaj bi si želela sporočiti in na katerih področjih se opogumiti za prihodnost?

PS.: Da pa ne boš pošiljala pisma zgolj sebi, te ponovno vabimo, da na naslov povezanevnjem@gmail.com pošlješ kakšen odmev v zvezi s podanimi izzivi. Se beremo!

Pregledala si delo in delovanje, družino in odnose, sebe in svoje mesto v svetu. Je še kaj več? Je v vsem tem lahko kaj več? Je. Saj veš. Nisi sama. Novorojeni je tu. Rojen je bil zato, da je šel zate na križ. Kam torej postavljaš Gospoda? Je na tvoji poti ali ti je samo v napoto?

Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.

IZZIV 1:

»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 4,6-7)

Luč. Mir. Radost življenja. Sprejetost. Razumevanje in odpuščanje. Ni to hrepenenje globoko zasidrano v vsakem izmed nas? Pa se zavedaš, da nam je vse to že podarjeno?

Lahko za trenutek ali dva zapreš oči in se zaveš, da si Božji otrok? Božji otrok. Otrok samega Boga. Začuti, kakšno vrednost ti to daje. Božji otrok si. Ko se tega zaveš, je pogovor z Njim naslednji korak. Bolj ko se zavedaš Njegove navzočnosti, bolj pogosto se z Njim pogovarjaš. Včasih je to kratek hvala; drugič prosim, pomagaj mi; spet drugič: ne morem več, ti deluj ali čudovito je Tvoje stvarsto! Lahko pa je tudi nasmeh. Ali pa le tih počitek v Njegovem objemu.

Kot pripomoček, ki te bo spomnil, da se čim večkrat povežeš z Bogom, si na roko nariši križ, majhen a viden. Vsakič, ko ga boš zagledala, se poveži z Njim. Začuti mir, ki ti ga podarja.

IZZIV 2:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11,28)

»Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj poje hvalnice.« (Jakob 5,13)

Ko nam življenje teče gladko, se hitro zazdimo sami sebi dovolj. Prevzame nas lažen občutek, kako dobro vse urejamo, kako smo uspešni. In zatem pride preizkušnja v obliki bolezni, izgube službe, neukrotljivega otroka, nezvestega zakonca, izgube ljubljene osebe… Takrat začutimo vso svojo nemoč. Takrat se običajno naša molitev pomnoži. Takrat je dobro priznati, da si nemočna in Bogu predati situacijo v močnem zaupanju, da bo On uredil, kot je najbolje zate.

Smo v zadnjem tednu adventa. Luč prihaja. Vse bližje je. Ta luč prinaša mir. Prinaša upanje. Odpri se tej luči. Kako? Z molitvijo. Zahvali se Jezusu, ker prihaja, da nas reši. Predaj mu svoje življenje in ga prosi, naj prevzame tvoje srce. Prosi ga, naj po Svetem Duhu vodi tvoje misli. Naj bo luč tebi in naj skozi tebe sveti v življenja ljudi, s katerimi se srečuješ. Zmoreš to izreči iskreno?

Jezus prihaja. Je tu, čisto blizu tebe. Začuti ga v letošnji božični noči. Okleni se ga v vsaki tvoji noči življenja. Veseli se, ko se Življenje rojeva, še bolj pa se veseli, da On živi zate. Blagoslavlja naj te Dete, ki prihaja v temo sveta, da jo razsvetli. Amen.

Vesel BOŽIČ in blagoslovljene dni!