Vere ne živimo izolirano

Mojca Tamše je žena, mama in tudi babica. V Pastoralni zvezi je kot prebivalka Sel vpeta v ŽPS, aktivna je v ŽGS, je bralka in delivka obhajila. V preteklosti je bila del Korneve (koroške nove evangelizacije), ki je pognala kolesje prenove župnije, ki je kmalu prerasla v PZŽ.

Poznamo jo kot nasmejano, dobrovoljno in dobrohotno žensko, ki rada pokramlja z vsakim. Razume se skoraj z vsemi, saj rada poišče dobro v človeku. Znajde se med številkami in tudi med različnimi opravili, ki so potrebna na kmetiji. Rada ima naravo in vse svoje.

Zaupala nam je svojo zgodbo upanja ob skorajšnji izgubi moža pred parimi leti, ko se je še bolj povezala z Jezusom. Po Mariji pa tako ali tako nosi ime.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz številne kmečke družine. Imam še štiri mlajše sestre, ki se med sabo zelo dobro razumemo, čeprav ima že vsaka svojo družino. Skupaj usklajujemo čas in skrb za bolno mamo, ata nam je zaradi infarkta umrl že pred 25 leti. V družini smo redno molili pred kosilom, posebej lepo mi je bilo, ko smo pred spanjem skupaj z sestrami in ponavadi z babico zmolile Sveti angel. Skupaj z starši smo hodili k maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Kljub temu, da smo imeli veliko kmetijo, ob nedeljah nismo opravljali kmečkih del, razen tega, da smo nakrmili živali. Nedelje so bile za nas »sveti čas«, namenili smo jih za romanja, izlete in obiske sorodnikov.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Prvič sem se z Jezusom srečala pri prvem svetem obhajilu. Takrat nam je duhovnik rekel, da bomo prijeli Jezusa. Še danes se točno spomnim teh besed, ampak takrat tega nisem razumela. Potem sem Jezusu skozi življenje enkrat bolj, drugič spet manj sledila. Najbolj pa sem Jezusa spoznala pred dvema letoma v preizkušnji. Takrat sem bila z Njim več ur na dan, se z Njim pogovarjala, ga prosila, se z njim tudi prepirala, Ga premišljevala v evangelijih. Mož je imel nesrečo in je bil v komi dva meseca, zato se z njim nisem mogla pogovarjati, pogovarjala pa sem se z Jezusom. In prav čutila sem, da mi daje napotke in mi govori: »Mojca, ne boj se, jaz sem s teboj«.

Kdo je zate Jezus?

On je zame itak največja zgodovinska oseba, ki še danes živi! Zame je svetovalec, zdravnik, odrešenik. Pogosto v meni odmeva pesem »te obdaja, je v tebi, On je s tabo, On je s tabo, vse od jutra do večera, ko prihajaš in odhajaš …«.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Na mladost imam lepe spomine, veliko je bilo doživetij, ki so bila lepa in čisto spontana. Mogoče mi v spominu najbolj ostajajo druženja in igre s sosedi, ko smo se med počitnicami igrali skrivalnice na skednju in med senom.

Ker je ravno sedaj ta čas, se vsako leto avgusta spomnim, kako smo s sestrami pridno pobirale zgodnje sadje, da nam je potem, ko smo v naši župniji praznovali Rokovo in so bili tam pred cerkvijo »kramarji«, mama vsaki od nas še nekaj kupila; poleg medice in medenjakov. 🙂

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Za svojo življenjsko pot sem se odločila zelo zgodaj. Takoj po osnovni šoli sem se zaljubila v sedanjega moža. Starša sicer nista bila navdušena, ampak glede na skrb za mlajše sestre, sem jima jaz kar malo ušla izpod nadzora. V tretjem letniku srednje šole sem rodila hčerko. Imela sem podporo partnerja in tudi starša sta mi bila v veliko pomoč. Ne vem, sama se takrat tako čutila. Nič mi ni bilo težko, v roku sem dokončala srednjo šolo, potem še rodila sina in hčerko ter se vmes poročila. Poslanstvo žene, mame in sedaj že babice petim vnukom me izpolnjuje in mi veliko pomeni.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj so domači travniki, kjer imam pogled na Uršljo goro in cerkev sv. Roka. Tukaj se mi zdi, da na v vsakem koraku čutim Boga, kako me ima rad. Drugače pa najdem mir tudi v Medjugorju, kjer me Marija tolaži. Tam se čas ustavi in v trenutku pozabim na vse probleme.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našla svojega?

Kristjani smo v Kristusu eno telo, kar razumem tako, da vere ne živimo izolirano, ampak se povezujemo v občestva, kjer skupaj rastemo v veri in si med seboj pomagamo. Osebno sem se zelo domače, sprejeto, sproščeno počutila v Kornevi. Skupaj smo načrtovali, molili, praznovali. Še sedaj se zelo rada srečam s člani. Veliko mi pomeni tudi, da sem del občestva ŽPS, ŽGS, delivka in bralka. Večkrat pa se mi pojavijo dvomi, ali res dam vse svoje talente na razpolago …

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

»Vedro želja« – mislim, da ga imamo vsi. Osebno si želim še čim več dopustov z možem ter da bi videla, kam bo peljala pot moje vnuke, ko bodo odrasli.

Za našo Pastoralno zvezo pa si želim, da bi se vsi počutili sprejeti.