Kot že nekaj let zapored smo tudi letos 19. septembra obeležili spomin vseh pomorjenih v Žančanih in zanje molili. Strokovnjaki pravijo, da naj bi bilo tam po končani drugi svetovni vojni ubitih in pokopanih več tisoč žrtev. Ni neko odmaknjeno grobišče, kot npr. Kočevski rog, ki je od nas oddaljen več kot sto kilometrov. To je tukaj, čisto pred našimi vrati … oni so naša Srebrenica.

Žančani – ime kraja, ki mnogim domačinom nič ne pove. Tako je bilo tudi pri meni. Ko pa sem začel pogosteje zahajati v Slovenj Gradec in se naposled nastanil tu, sem videl, da Žančani niso samo kraj, ampak tudi zgodba mnogih pokojnih in še živečih, tudi mene. Zgodba trpljenja, krivic, neenakosti pred zakonom, drugorazrednosti, »izbrisanih« čez celotno obdobje po drugi svetovni vojni in še danes …

Nekaj vaših zgodb sem slišal. Tukaj pa je moja. Nekateri v mojem sorodstvu je niti ne poznajo, ker se o tem preprosto ni govorilo, ni se smelo. Bilo je leta 1949. Mnogi so mislili, da je vojna že dolgo končana. Za družino Angele Tomanič, moje babice, očetove mame, se je takrat največja Kalvarija šele začela. Ko je njen brat, Martin Tomanič, videl grozote bližnjega taborišča Šterntal, je s še dvema sovaščanoma preprosto pobegnil iz vojske. Vse tri so leta 1949 ubili in ne ve se, kje so pokopani. Namerno sem izpisal njegovo ime, ker je eden tistih, ki ne sme imeti ne groba ne imena, kot da nikoli ne bi obstajal. Celotno babičino družino so takoj zatem odpeljali v zapor. Najdlje sta bili zaprti babica in njena sestra Neža. Tri mesece sta bili v ptujskem zaporu. Neža mi je pripovedovala, kako so ju tam trpinčili in da sta po vsakem pretepanju potrebovali več dni, da sta si opomogli. Potem pa še skoraj pet let taborišča Rajhenburg, do konca leta 1954. Da sta nedolžni, je sodišče odločilo šele po letu 2000. Ko sem imel leta 2006 novo mašo, je Neža od mene zahtevala, da se z odškodnino za ukradenih pet let življenja kupi novomašni kelih. Sama mi je v svoji preprosti in globoki veri pojasnila: »Hočem, da gre najino trpljenje za ta kelih.« Odgovor žene, ki ni imela končane osnovne šole!

Trpljenje je sledilo tudi po letu 1954. Kljub temu sta bili ti ženi s svojo iskreno in zvesto vero ter odpuščanjem pokončni do konca. Babica je bila Mama z veliko začetnico. Bila je glavni povezovalec svoje družine. Neizmerno rada je imela Boga in nebeško Mamo Marijo. Ko je delala, so se njene ustnice pogosto premikale v tihi molitvi. In nikoli, nikoli je nisem slišal, da bi preklinjala svoje rablje …

Kruta zgodba, polna luči in vstajenja. In s tako držo mi negujemo spomin na Žančane: z globokim spoštovanjem do žrtev in z negovanjem spomina nanje; z zaupanjem, da so pobiti v Božjih rokah; z usmiljenjem in odpuščanjem do vseh, ki so zakrivili zločine in z željo, da bi vsi živi notranje osvobojeni ter v miru šli naprej.

Pridružite se nam naslednje leto, dobrodošli.

Marko Drevenšek

Marko Drevenšek