Medžugorske romarje smo prosili, da prelijejo v besede kak odmev z Dni duhovnosti, in se kmalu po vrnitvi domov znašli v prijetni zadregi: prispelo je toliko pričevanj, da jih bomo lahko objavljali skozi vse leto :) Zato se v tej prvi zbirki odmevov posvetimo predvsem tistemu, kar se v Medžugorju doživi (in romarje prevzame) »na prvi pogled«.

Množica v popolni tišini

Množica ljudi z vseh vetrov je napolnila ves trg. Pogledam okrog sebe … Obrazi ljudi razkrivajo umirjenost, veselje, upanje, pričakovanje, prošnje, zahvale, tudi trpljenje in solze, ki čistijo dušo … Vsak je prišel s svojim namenom, skupno pa nam je eno – molitev, molitev k Mariji. Množica ljudi, ki moli … Silna je moč molitve. Občutek blagodejnega miru. (Klavdija)

Še posebej sem občutila v sebi globok mir in toploto ob večernem programu z molitvijo rožnega venca, sveto mašo in adoracijo. Ko množica več tisoč ljudi zbrano moli v popolni tišini, je to nekaj neverjetnega, tega ne doživiš nikjer drugje kot v Medžugorju. Takrat imaš občutek, da si v ljubečem naročju Marije, naše mame. (Simona)

Kamnite poti v vse smeri

Medžugorje – vzpenjanje najinih duš med skalovje in grmičevje Križevca in Crnice. Srečanje samega s seboj in srečanje z bolečinami in stiskami vseh romarjev na tej poti. Navzgor in navzdol. (Jana in Ivan)

Kasneje sem ob premikanju ustnic in nog ob rožnem vencu na hrib prikazovanj začela končno počasi ter vztrajno izročati, tudi v občudovanju mnogih bosonogih romarjev. (Andreja)

Medžugorski mir se je zalezel v našo notranjost, številne kamnite poti so vsakega po svoji poti pripeljale k Mariji in Jezusu in še globlje v nas same. (Eva)

Srečanja z domačini

Všeč mi je bilo vzdušje v mestu: ni grdih pogledov, sovraštva ali obsojanja, kakor je drugje po svetu, ampak so vsi polni ljubezni in pripravljeni, da jo delijo naprej med svoje brate in sestre iz celega sveta. (Laura)

Ko sem doživela ljubezen v očeh hotelskega osebja, družine, ki ga vodi, prodajalcev, naključnih romarjev in na našem avtobusu, trume ljudi, ki tako zavzeto in srčno slavijo Gospoda … se je moja vera tako globoko zasidrala, da iz tega sije en neverjeten mir, sproščenost, hvaležnost in nenazadnje: ljubezen. Zato enostavno ne gre drugače, kot da verujem. (Nina Marija)

Ob pričevanju p. Ignaca in s. Ivanke, ki sta bila prisotna na tretji dan Marijinih prikazovanj, spet ostanem brez besed. Pričevanje je bilo tako močno, da se mi je zazdelo, da sem bila tam z njima. (Klavdija)

Mnogo več kot le sopotniki …

Majhna skupnost poznanih in sprva nepoznanih, ki smo tudi preko skrito-odkritega prijateljstva postajali vedno bolj povezani. (Eva)

Prišel je težko pričakovan petek, ko sem že v prvi minuti začutila našo skupnost in povezanost v veri, prijateljstvu, spoštovanju … Vsak od vas mi je po poti odvzel kamenček bolečine, mati Marija pa celo skalo. (Biserka)

Kot sem ugotovil že v prejšnjih letih, imajo posebno težo skrita prijateljstva. Tokratna prijateljica me je »sezula«. Do konca nisem vedel, kdo je. Ko sem moral ugibati, sem izrekel njeno ime z željo, da je ona. Ko sem izrekel njeno ime, je vstala in prišla. Nisem mogel verjeti, lahko sem bil samo priča čudežu. Tokratno, moje že četrto romanje, je bilo popolnoma drugačno od vseh prejšnjih. To razliko so naredili moji soromarji. Novi obrazi, nove zgodbe, nova prijateljstva. Hkrati pa še stari prijatelji in stare zgodbe v novi preobleki. USPELO JE! Še bolj zaupam v Gospoda, čeprav sem se oglasil pri Mariji. (Peter)

Zbrala: s. Alenka Mirkac