Sveti Duh ima (ne)verjetno boljšo povezavo tam, kjer je predaja telefonov začetek duhovnega »vikenda«, nekje odmaknjeno od glasu mest in vasi ter tam, kjer sta z Jezusom soseda. To so nekaterim že domače sestavine RadŽivima za mlade, ki smo ga letos preživeli na Brinjevi gori nad Zrečami.
Tema letošnjega RŽM-ja je bila poklicanost, njegovo geslo pa »Okej, grem js!« Kljub temu se je cel RadŽivim vrtel okrog naše pripravljenosti na odločitve le za en korak naprej. Cilj ni bil razločevanje med posvečenim ali družinskim življenjem, bil je, da bi se zavedali, da smo na svetu zato, ker je tako Bog hotel, da smo edinstveni in da smo v prvi vrsti poklicani, da smo z Njim. Spoznavali smo, da se lahko svobodno (nenavezano na skrbi in mnenja drugih) odločamo o svojih naslednjih korakih šele, ko se teh resnic zavedamo. Vprašanje naše poklicanosti velikokrat spremljajo občutki negotovosti in strah pred napačno odločitvijo, posebej v primeru, če klica še ne znamo razbrati. V tem pa nam lahko pomaga prav zagotovilo tistega enega naslednjega koraka, ki nam je osvobajajoč opomin, da ni nobene potrebe vedeti vsega vnaprej.
Prav tako smo bili opomnjeni, da popolna pripravljenost, preden rečemo »Okej, grem js!« ni nujna. Včasih je dobro tudi, da se damo na voljo s tistim malo, kar imamo v trenutku, ostalo pa prepustimo Bogu. To nam je zarisal tudi odlomek iz Svetega pisma, ko je Jezus pomnožil pet hlebov in dve ribi ter z njimi nasitil množico ljudi. Koliko je bilo potrebno, da so Njegovi učenci popustili s predlogom, da si ljudje najdejo svojo hrano, da so svoje dvome postavili na stran in prepustili čudežu pot? In hrane je (milo rečeno) še ostalo. Bili smo torej izzvani, da se zazremo vase in premislimo, kolikokrat smo zavrnili naslednji korak, ker si nismo mogli predstavljati, da bi kaj tako velikega lahko bilo del naše zgodbe. Ker naj ne bi bili vredni, ker naj ne bi bilo mogoče, ali ker naj ne bi imeli vsega potrebnega za naše pojmovanje začetka.
Poklicanost ni vezana na slavnostni obred, prek katerega bi nam Bog dal jasno vedeti »od zdaj naprej te kličem v to smer«, temveč lahko poklicanost prepoznavamo v vsakodnevnem služenju. Na RŽM-ju smo, kot je vsako leto navada, to tudi preizkusili v praksi z delovno akcijo, kjer smo darovali nekaj ur svojega časa in pomagali pri delu na kmetiji. Z zagotovilom lahko poročam samo o dogodkih med delom v vinogradu, kjer smo ženski del ekipe zoreče grozdje osvobajale sence, medtem ko so fantje šli v gozd pripravljat les za kurjavo in iskat nekaj novih prask. Zelo hitro pa so se v naše delo začeli vpletati tudi naši talenti, kot so pripovedovanje anekdot, petje in seveda, utrujenosti primerno, vedno bolj zanimiv smisel za humor. Ne da bi sploh vedeli temo dnevne kateheze, smo že služili in živeli našo poklicanost s pomočjo talentov. Kot smo kasneje slišali, so talenti pomemben element služenja. Niso nam podarjeni, da bi se z njimi hvalili, niti da bi jih skrivali. Njihov namen je, da z njimi služimo in prek njih delamo dobro še boljše.
Premišljevali smo, komu nas Bog pošilja. Kako se lahko s svojimi darovi damo na razpolago in komu lahko priskočimo na pomoč. Nato pa smo poleg vprašanja »Komu me Bog pošilja?« preiskali vest z vprašanji »Koga Bog pošilja meni?« oziroma »Kdo mi je zaupan?« Sama sem prepoznala služenje drugim ne le kot pomoč pri delu, temveč tudi kot poklicanost biti zavetje in mir predvsem tistim, ki jih velikokrat jemljemo za samoumevne – nam najbližje (starše, sorojence in najbližje prijatelje).
RadŽivim 2026 so sestavile mnoge aktivnosti, med drugimi kvalitetne kateheze, pogovori, maše, slavljenja in intervjuji z gosti. Osebno pa mi je ta RŽM še dodatno obarvala tudi priložnost vstopa v MladiA, katere povabilo med nosilce sem sprejela tudi sama. Občutki? Čudoviti. Prijetno presenečena in hvaležna za povabilo in priložnost! Skratka, se že veselim novih dogodivščin in nove vloge, za katero se bom vsekakor kar se da potrudila. Ne, ne gre brez kakršnekoli skrbi, ampak na srečo mi tudi pri tem ni potrebno vsega vedeti vnaprej.
Lucija Fajdiga
