Božič v bolnišnici
Za Mešani pevski zbor Dar in delivce obhajila je božični večer vsako leto težko pričakovan, preživijo ga namreč ob bolnikih in osebju v naši bolnišnici. Potem ko na oddelkih najprej pozdravijo osebje, se po hodnikih razlije pesem … delivci pa gredo do vsakega bolnika, vsem voščijo, v marsikateri sobi pa se razvije tudi pogovor in skupna molitev. Samo Bog ve, koliko src se dotakne in koliko solz radosti in hvaležnosti prinese ta obisk. Naj bo ta zapis tudi zahvala vodstvu in osebju v bolnišnici za res lepo sodelovanje in veliko odprtost za naše pastoralno delo v bolnišnici.
Da popestriš nekomu bivanje v bolnišnici v njegovih najtežjih trenutkih, ne terja veliko – le malo poguma, talent in z dobro voljo navdihnjene ljudi. Lepo je videti radostne obraze vseh, ko jim s pesmijo poskušaš polepšati praznične dni, namenjene druženju z bližnjimi. Ko se zaveš, kaj pomeni biti v bolnišnici, še posebej, če je kdo od tvojih bližnjih v podobni situaciji, takrat veš, koliko lahko trpečemu pomeni takšna bližina.
Igor
Ko doživiš hvaležnost, nasmehe, solze in veš, da si nekomu s pesmijo polepšal Božič, se tudi v tebi sprožijo vsa mogoča čustva. Iz srca sem hvaležna Bogu, da sem lahko del nečesa tako čudovitega in srčnega.
Irena
Hvaležna sem, da smo lahko s prepevanjem DAR bolnikom in osebju Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Še bolj pa hvaležna, ker ta večer res občutim, da drobna pesem, a glej – čudež naredi, preko vseh nežnih pogledov, preko vseh stiskov rok, preko vseh izrečenih besed in želja, preko vseh molitev, preko preko vseh nasmehov in tudi preko kakšne solze.
Ana
Petja po bolnišnici se udeležujem že več kot desetletje. Tako prvič kot tudi vsako naslednje leto je bilo res posebno in je tudi meni dalo še dodatno ‘širino’ praznika. Kdo si želi biti sam, bolan, mogoče v negotovosti na Božič? Vsi ti nasmehi, pozdravi, mili pogledi so vredni več, kot si lahko želimo. Res sem hvaležna, da imam privilegij vedno znova bit del tega.
Klavdija
Ko sem na koncu hodnika v enem od nadstropij bolnišnice odprla vrata sobe, sem zaradi teme na postelji komajda zagledala enega gospoda. Odprla sem vrata na široko, da je vstopila svetloba s hodnika. Gospod me je začudeno pogledal, ko se je po hodniku zaslišala pesem Sveta noč. »Pel bom,« je rekel potiho in oči so se mu orosile. Počasi je premikal ustnice. V tej sobi mi ni bilo treba nič več reči, kajti Dete nebeško je dalo svoj blagoslov.
Alenka