Vsako leto se kot družina odpravimo v Veržej. To počnemo od tistega leta, ko je bila najina prvorojenka Klara stara nekaj mesecev in sva jo položila na tla na mehko podlogo, da sva lahko midva spremljala program, sedaj pa je stara 10 let. Postala je naša družinska prioriteta, morda tudi razvajanje za nas, ali nekakšna oaza, ko se spet povežemo na osebni ravni, midva kot zakonca, ter mi kot družina pa tudi občestveno.
Letos sem s prijavo zanalašč malo počakala (hkrati pa dobremu Bogu velela, da naj vseeno poskrbi za prosto mesto za nas), da sem videla odzive še drugih članov družine, ali bodo kaj rekli ali ne in da ne bo vedno to na meni. In kaj hitro ko so ugotovili, da nas nisem prijavila, so me vneto prosili, da naj to le storim in sem. Prijavili smo se na drugi termin, ki se je odvil na vikend po počitnicah in cele počitnice sva poslušala punci, kdaj bo že petek, da se odpravimo. Komaj sta čakali na animatorje, na igre, na kopanje, na fajne maše, na druženje.
Pa je prišel tisti dolgo pričakovani dan, ko smo šli. Letos mi je bilo všeč, da smo šli tja spočiti, povezani, saj smo bili že nekaj dni prej vsi doma in smo se že prej povezali in naravnali ter spočili, da smo res z vso vnemo vstopili v celotno dogajanje. Prišli smo prej (kakopak) in punci sta komaj čakali, da se začne.
Bile so že znane družine in nekaj novih, a se vseeno zdi, kot bi bili skupaj že od nekdaj. Občestvo se začuti, lahko si pristen, lahko iskren, lahko izražaš svojo vero in jo živiš. Presenečena sem, da je vsako leto tema, ki se me dotakne, ki mi spregovori, kot bi bila sporočilna ravno zame. Sveti duh očitno zelo deluje preko Simona in ljudi okoli, da vedno dobim ali potrditev na vprašanje, ki sem ga iskala ali vprašanje, ki mi še dolgo odmeva, me premika, ali začutim tako v polnosti, da je to ravno zame, za nas, da nikakor ne morem iti ravnodušna od tam in se spet zavedam svoje majhnosti in veličine, da sem le Božji otrok v tem svetu. Letos me je presunilo, da Bog ni odvisnež, da moja dejanja, prizadevanja ali nasprotno, tudi moji grehi, ne bodo vplivali na Boga in Njegov odnos name. Bog me ljubi, neizmerno, pa ne s tistimi moji predstavami in izkustvi, ki so popačene, sem si jih oblikovala sama na podlagi izkušenj odnosov ali pa z vzorcem, kako jaz ljubim druge. Sem del Božjega načrta, moja družina je del Božjega načrta in imam Njegovo zagotovilo za rodove naprej… So stvari, ko se mi zdi, da jih že vem, da poznam, a me potem ob razlagi tako obrne, da se zazdi, da odkrivam čisto na novo. Prevela me je takšna globoka hvaležnost za vse kar sem in vse kar imam in uvid, da potrebujem še več (duhovnega).
Med mašo sem opazovala hčerki, ki sta sedeli ob animatorjih in prijateljih, med pridigo je najmlajša, tako vneto poslušala Simona. Skoraj z odprtimi usti je strmela in poslušala ter ostala zbrana celo pridigo. In to se mi je potrdilo tudi doma, ko sta o tem tako vneto pripovedovali in tudi pri župnijskem verouku je najstarejša ravno s slikovito razlago Evangelija nastopila pred sošolci in jih očarala. Res sem hvaležna, da lahko drugače doživita svete maše, da se ju Božja beseda dotakne, da je priložnost, da Bog spregovori. In s tem dobiva tudi midva kot starša moč, da vztrajava, ko ena ne želi k maši, da se ne pogajamo, ampak gremo in da vidita, da se da živeti vero na način, ki je prijetna in celo zabavna.
Prav tako imava midva čas zase, da se pogovarjava, da se čutiva, da greva na najin sprehod, vedno po skoraj isti poti in ta »zmenek« nama ogromno pomeni. Vsako leto je podoben, a hkrati tako poseben, drugačen, najin.
Razmišljam kako malo je v življenju pravzaprav potrebno, da je človek srečen, izpolnjen, da ima občutek, da zares živi, ljubi, raste. In po vsakem Družinskem RadŽivimu čutim, da rastem, bolj ljubim in da zares rada in radi živimo.
Petra Skaza
