RadŽivim letos praznuje svoj 20. rojstni dan. Ko je nastajal, še sploh ni imel takega imena. Rodil pa se je ravno zaradi seniorjev oz starejših odraslih ali že upokojenih. Nato je ideja zorela kar nekaj let, čakala, da se je ustanovila Pastoralna zveza, kjer se je pred tem rodilo še nekaj drugih RadŽivimov. RadŽivim za seniorje je tako pravzaprav med najmlajšimi. Letos se je zgodil tretjič. Prvo srečanje je bilo na Krku leta 2019, po korona odmoru pa že dvakrat v Veržeju.
Sama sem od vsega začetka, odkar je RadŽivim prisoten v Pastoralni zvezi, povezana z njim. Spomnim se, kako sem navduševala starša, da se prijavita, in potem maminih besed, ko se je vrnila navdušena in povedala, da sedaj pa razume, zakaj se toliko posvečam RadŽivimu. No, in to spremljam že nekaj let. Za prijavo je sicer potrebno kar nekaj spodbude, potem pa sledi vznemirljivo pričakovanje, pozorno in pazljivo pakiranje že cel teden pred pričetkom. Ob vrnitvi pa starša komaj prepoznam. Navdušena, hvaležna, srečna in tudi bolj verna. Ko hitita pripovedovati, kako je bilo. Kaj so počeli in doživeli. Kdo je bil komu skriti prijatelj. S kom so se na novo spoznali. Poslušali kateheze, molili in še in še. Hvaležna sem, da sem vsakič, ko prispejo in jih grem iskat, priča te radoživosti in RadŽivimosti. Joj, kako jima/jim privoščim.
RadŽivim res deluje, nagovarja in bogati odnos do Boga in do ljudi.
Pa še nekaj vtisov udeležencev letošnjega RadŽivima:
Albina Linasi
