So kraji, za katere se zdi, da dihajo drugače, in kjer se hrup vsakdana umiri ter kjer se še tako razbolelo srce lahko odpre Božji ljubezni. Medžugorje je za mnoge romarje prav takšen kraj. Po koncu letošnjega Romarskega RadŽivima o tem pričujejo tudi trije osebni zapisi udeležencev letošnjega Romarskega RadŽivima. Angelca, Primož in Cvetka: hvala, da ste za nas poskusili ubesediti neizrekljivo. :)

Poglobljene duhovne vaje v Medžugorju

Od 10. do 13. oktobra smo se pod okriljem Skupnosti Pastir odpravili na Romarski RadŽivim h Kraljici miru v Medžugorje. To je že tradicionalno romanje, ki zahvaljujoč organizacijski ekipi postaja iz leta v leto bolj doživeto. Tokrat sem ga doživljala kot zelo poglobljene duhovne vaje, saj se me je na vsaki poti, ki smo jo prehodili, ali na vsakem dogodku, ki smo ga obiskali, dotaknil Marijin objem. Romarji smo bili iz dneva v dan bolj sproščeni in nasmejani, naši obrazi so žareli, izžarevali so pristno veselje in notranji mir, ki ga lahko doživiš le v takšnih okoliščinah, kot jih nudi Medžugorje. Ob zavedanju, da je to res svet kraj in da se Marija trem vidcem še vedno prikazuje, je bil ta dotik Marije še močnejši in bolj pristen ter je pustil vidne posledice v naših srcih in dušah. Temu smo bili priča na avtobusu na poti domov, ko je vsak posameznik podelil svoje vtise in doživetja.

Še posebej bi izpostavila program in organizacijo, saj je bilo to vse do podrobnosti načrtovano in brezhibno izpeljano. Velik HVALA organizacijski ekipi. Zelo ganljive jutranje in večerne kateheze so nas prebujale in opremile za nov dan oziroma nas opogumile za brezskrbno in mirno spanje. Ob poslušanju teh katehez je tudi moje dojemanje vere dobilo povsem nove dimenzije in spoznanja.

Zelo mi je bila dragocena molitev v skupini, predvsem pa me je fasciniralo, ko je vsak član skupine na glas, brez sramu in brez zadržkov, pred vsemi povedal zahvale in prošnje, zaradi katerih je prišel na ta kraj. Resnično, to romanje sem doživljala povsem drugače kot vsa dosedanja. Z močnim zavedanjem svoje vere in resničnosti dogajanja na tem svetem kraju si želim ponovno obiskati to svetišče – Marijo, ki nas ima tako rada, da se v tem kraju, ki nam je relativno blizu, prikazuje že 45. leto. Če mi bo Marija naklonila to milost, se naslednje leto spet vrnem.

Angelca Ademovič

Moja izkušnja Medžugorja

V Medžugorje rad hodim, ker me ta sveti kraj vedno znova spomni, kako bi lahko bilo na svetu, če bi ljudje živeli v zaupanju in ljubezni do živega Boga. Tam se čuti nekaj, kar presega besede – toplina, mir in povezanost med ljudmi, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Vsak po svoje išče, vsak veruje na svoj način – eni bolj, drugi manj –, toda vsem se Bog razodeva tako, kot sami dovolimo.

Kar me v Medžugorju vedno znova nagovori, je medsebojna podpora. Ljudje so tam sočutni, razumevajoči, pripravljeni pomagati. Ni tekmovanja, ni obsojanja – čuti se skupnost src, ki molijo, iščejo in se veselijo drug drugega. V takem vzdušju človek začuti, da vera ni teorija, ampak živa resničnost, ki se dotakne srca.

Tokrat sem se tja odpravil že četrtič. Pot sem začel z dobro voljo in odprtim srcem, saj sem vedel, da bo teh nekaj dni nekaj posebnega – štirje dnevi, posvečeni Bogu in Mariji, stran od vsakdanjega hrupa sveta. Moj namen je bil preprost: popolnoma se posvetiti Mariji in dopustiti, da se v meni zgodi Božja volja.
Z duhovnikom Simonom sva opravila temeljit življenjski pregled in sveto spoved, kar je bilo zame zelo globoko in zdravilno doživetje. Človek začuti, kako Jezus in Marija kličeta k čistosti, resnici in svobodi srca. Prav v Medžugorju se to resnično dogaja – tam milost postane otipljiva.

Vsak dan sem z veseljem sodeloval pri mašah, molitvah in adoracijah. Lepo je videti množico ljudi, ki molijo z istim namenom, vsak s svojo zgodbo, a z enim srcem. Med nami se rojeva mir, ki ga svet zunaj tako zelo potrebuje.

Ko sem se vračal domov, sem bil poln hvaležnosti. Vera se je v meni poglobila, razumel sem, kako Marija preobraža srca in kako Sveti Duh deluje v tistih, ki se mu odprejo.

Zelo se že veselim naslednjega srečanja z Marijo in Bogom v Medžugorju – tam, kjer zemlja resnično diha z nebesi.

Primož Wasa

Mir in ljubezen

“Dragi otroci! Naj bo ta čas za vas čas molitve za mir. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.” (Marijino sporočilo 25. septembra 2025)

Romarski RadŽivim nas je popeljal v Medžugorje. Poromali smo v kraj, kjer se je nebo dotaknilo zemlje, kjer se je Marija 24. junija 1981 prvič prikazala otrokom. »Medžugorje je kraj, ki ga je izbrala Marija, je kraj, kjer spoznamo pravo pot, ki nas vodi k Bogu.« (s. Emanuela Maillard)

Vsakdo izmed nas je šel na pot v svet kraj s pričakovanji, zahvalami, prošnjami, iskanji, željami … Pred romanjem smo se duhovno pripravili.

Že ob vstopu na avtobus je bilo jasno, da bo to zelo pisano občestvo – tudi po letih. Vendar se je vseskozi izkazalo, da je raznolikost lahko tudi velika prednost.

Ob večerih smo se pridružili skupni molitvi, maši, adoraciji – molitvi pred Najsvetejšim, molitvi za ozdravljenje. Zelo me je prevzel ta sveti kraj, misel, da se je Marija tukaj prikazala in se še vedno prikazuje ter preko vidcev predaja sporočila ljudem. Tudi mi, romarji iz mnogih dežel sveta, lahko širimo Marijina sporočila o resničnem notranjem miru in zmagi ljubezni. Marija nas poziva k spreobrnjenju, spovedi, sveti maši, molitvi rožnega venca.

Na poti na Križevec je romarje spremljala molitev križevega pota, spoved in podpora sopotnikom po tem kamnitem hribu do križa, kjer so tudi relikvije pravega Jezusovega križa. Križev pot je tudi v bližini cerkve za vse tiste, ki poti na Križevec ne bi zmogli.

Nato pa obisk Cenacola. Močno je bilo pričanje dveh mladeničev, njunega trpljenja in trdega dela, zaupanja v Božjo pomoč, molitve in upanja, da se izvijeta iz objema odvisnosti. Trda in težka je ta pot, vendar na tej poti niso sami. Živijo v skupnosti z molitvijo in vero v lažji jutri.

V nedeljo pa na Crnico, kraj Marijinega prikazovanja in sporočil otrokom. Kar poneslo me je v hrib ob molitvi rožnega venca, razmišljanju ob tem ter veliki hvaležnosti, da sem na tem svetem kraju. Čutila sem globoko hvaležnost za vse, kar sem v življenju prejela, tudi za preizkušnje. Pravijo, da nam preizkušnje utrdijo vero. Moč skupnosti sem dojela tudi v času, ko smo v skupini spregovorili o svojem življenju, preizkušnjah, skupaj molili in stopili skozi sveta vrata. Občestvo je tudi vir moči, podpore, razumevanja, sočutja.

Ponedeljkovo jutro v Medžugorju je bilo zgodnje, zbrali smo se v kapeli češčenja, kjer je bila maša. Nato pa smo odšli do samostana, kjer nas je odprtih rok sprejela s. Ivanka. Njena pripoved je bila prežeta z radostjo, saj je kot 13-letna deklica živela v Medžugorju v času začetka Marijinih prikazovanj. Njena živa pripoved nas je ponesla v tisto obdobje, ko je kot otrok doživljala neverjetni milostni čas – in ob njenem pričevanju tudi mi. Le redkokdo bi nas mogel pritegniti s toliko vedrine in prepričljivosti; bili so težki časi, toda moč skupnosti, molitev in Marijino varstvo so jim bili v veliko pomoč. Vse to navdušenje je bilo čutiti med nami še dolgo potem, ko smo zapustili Medžugorje.

Ob večerih po maši smo se kot skupnost srečali ob katehezah, ki jih je pripravil in vodil duhovni vodja Simon. Nepogrešljiv je bil duhovnik Marko. Vsem, ki so pripravili to romanje, smo udeleženci izrekli iskreno zahvalo.

V spominu nam bodo ostali glavni poudarki sporočil: spreobrnjenje, evharistija, post, molitev, rožni venec, obhajilo, pokora.

Romarski RadŽivim je za nami, ostalo je izkustvo, vera in upanje. Na svoje domove smo odšli z željo, da se še vrnemo, da se pridružimo množici, vendar tudi vsak sam s seboj, s svojo bolečino, upanjem, prošnjo, radostjo.

Bogu hvala!

Cvetka Belca

za objavo pripravila: s. Alenka Mirkac