RadŽivim – več kot pastoralna praksa

Ko sem izvedel, da bom svojo pastoralno prakso opravljal na programu RadŽivim za otroke, nisem čisto vedel, kaj me čaka. Kot bogoslovec sem vajen, da je pastoralno delo povezano z župnijo, bogoslužjem, katehezo in različnimi srečanji. RadŽivim pa se je izkazal za nekaj posebnega. Tukaj je pastoralno delo nekoliko bolj glasno in razigrano. Prišel sem po spodbudi našega škofa, da je pastoralna praksa za bogoslovca predvsem priložnost, da gre med ljudi in se uči iz konkretnih srečanj.

Mislim, da je bila to točno takšna izkušnja. Človek se hitro znajde sredi skupine otrok, animatorjev, iger, petja, katehez in vseh tistih malih trenutkov, ki jih vnaprej niti ne moreš načrtovati. Najbolj me je nagovorila povezanost, ki se je ustvarila med nami. Zdi se mi, da je bilo veliko tistega, kar je težko narediti umetno – preprosto smo se sprejeli. Animatorji med seboj, animatorji z otroki in tudi vsi skupaj z voditelji. Prav to lepo vzdušje sem čutil skozi ves teden.

Zelo pomemben del programa so bile tudi kateheze. Lepo je bilo videti, kako lahko otrokom o veri govoriš na preprost in njim razumljiv način, hkrati pa sem se tudi sam ob tem marsičesa naučil. Otroci znajo s kakšnim vprašanjem človeka hitro ustaviti in prisiliti, da tudi sam še enkrat premisli, kaj pravzaprav verjame. Pri njih ni veliko prostora za naučene in olepšane odgovore. Če česa ne razumejo, bodo to tudi povedali. In prav je tako.

Veliko mi je pomenila tudi navzočnost duhovnika. Hvaležen sem g. Damjanu, da je bil ves čas z nami in da smo lahko vero živeli skozi skupno molitev, sveto mašo, pogovor in čisto običajno druženje. Zdi se mi pomembno, da otroci duhovnika vidijo tudi zunaj oltarja – kot človeka, ki se z njimi zna nasmejati, jih poslušati in biti preprosto med njimi.

Bilo pa je tudi nekaj prijetnih izzivov. Nekateri otroci so bolj zadržani, drugi takoj zavzamejo ves prostor, nekateri se hitro vključijo, drugi potrebujejo več časa. Vsak otrok je drugačen in vsak potrebuje nekoliko drugačen pristop. Včasih je dovolj že to, da si ob njem, ga poslušaš ali se z njim iskreno nasmeješ.

Mislim, da otroci danes potrebujejo prostor, kjer lahko vero doživijo kot nekaj živega, pristnega in veselega. Potrebujejo občestvo, v katerem niso samo »otroci, ki pridejo na verouk«, ampak konkretni ljudje, ki jih nekdo pozna, sprejema in jim je pripravljen prisluhniti. RadŽivim ustvarja prav tak prostor. Hkrati pa to ni samo program za otroke, ampak je tudi šola za animatorje. Uči odgovornosti, potrpežljivosti, sodelovanja in tega, da je včasih svoje načrte treba preprosto prilagoditi drugemu.

Z RadŽivima sem zato odšel predvsem hvaležen. Za otroke, ki so me marsikdaj nasmejali in tudi česa naučili. Za animatorje, s katerimi smo ustvarili lepo skupnost. Za voditelje, ki so vse skupaj povezovali in nosili. Za duhovnika, ki je bil med nami. In za vse tiste majhne trenutke, ki jih na začetku sploh ne pričakuješ, na koncu pa ugotoviš, da si si jih najbolj zapomnil. Ob vseh katehezah in molitvah pa ne smem pozabiti še na eno pomembno obliko »pastorale« – kuhinja je namreč poskrbela, da smo bili ves teden konkretno preskrbljeni.

Če je pastoralna praksa priložnost, da človek stopi iz teorije in se sreča s konkretnimi ljudmi, potem je bil RadŽivim zame zelo dobra šola. Morda predvsem zato, ker me je še enkrat spomnil na nekaj zelo preprostega – Cerkev se gradi tam, kjer so ljudje skupaj. In tam je bilo letos tudi moje mesto. 😊