Pisanje začenjam s hvaležnostjo do ekipe, ki se daje na razpolago in pripravlja slavilne večere. Hvaležen sem tudi duhovnikom, ki so pripravljeni na delitev zakramentov in so odprti za ta sveti dogodek, ki daje možnost osebne in duhovne rasti. Še posebej pa duhovniku Damjanu, ki je dovolj drzen, da si je upal zagnati večere.

Biti del slavilne ekipe pomeni veliko več kot le podariti svoj čas, ki si ga člani odtrgajo od družine – predvsem od moža ali žene, ki sta temeljna celica družine. Pomeni tudi stopiti v ospredje in biti na udaru. Pa ne samo udarom občasnih kritik nas, udeležencev, temveč predvsem pod udarom tistega, ki prinaša zmedo in razdor. Hudega duha. Ta bo naredil vse, da bi preprečil nastanek okolja, kjer bi ljudje lahko našli živo vero in oseben odnos z Jezusom. Kdor tega ni izkusil, težko razume, kakšnim pritiskom so nosilci izpostavljeni.
V zadnjem času me zelo nagovarja Beseda, ki pravi: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5, 5) Če stavek prav razumem, je ljubezen dar, ki prihaja po Svetem Duhu. Brez njega ni pravega odnosa, ni najintimnejše bližine, ni ničesar zares dobrega – nenazadnje ne bi bilo nas. Sveti Duh je tisti glavni »prevodnik«, ki omogoča odnos in Odnos; tega z veliko začetnico, odnos z Bogom.
Žal pa je Sveti Duh včasih – če povzamem Čušina iz postne priprave – kot dežnik, ki smo ga pustili v čakalnici in ga začnemo pogrešati šele ob naslednjem dežju. Sicer pa ne vemo, kaj bi z njim počeli. Očitno je, da imamo enak odnos tudi do Svetega Duha: ne vemo, kaj bi z njim. Spominjamo se, da obstajajo neki darovi, a se pogosto ustavimo že pri modrosti in strahu Božjem. S tem ne želim biti žaljiv, zgolj realen – želim le povedati, zakaj sem tako zelo hvaležen za slavilne večere.
Z ženo se pogosto spomniva, kako naju je že pokojni župnik Danijel kot mlada vabil k slavljenju. Vabil nas je tudi v Medžugorje. Takrat smo se upirali z vso močjo. Danes razumem, zakaj. Pa ne bom zopet iskal razloga v odpadlem angelu: bil je strah pred neznanim. Strah zaradi govoric, zaradi ljudi, ki niso razumeli, so pa slišali in to delili – morda so celo nekaj doživeli, a so to povezovali z vsem drugim, samo z Božjim in s Presežnim ne. Smilijo se mi. Žal mi je zanje.
Danes je zame slavljenje prostor, kjer se lahko resnično odpremo Svetemu Duhu, da lahko vstopi z vso močjo. Razloge lahko iščemo v psihologiji ali teologiji, a to konec koncev niti ni pomembno. Bistveno je, da smo pripravljeni odpreti vrata tisti isti »Sili«, ki je mogočno vstopila v binkoštno dvorano in nato spremenila svet. Kot pravi br. Raniero Cantalamessa: »Kogar se Sveti Duh dotakne, tistega spremeni.« Prav tega se bojimo – spremembe in neznanega. Tu pa znova zazveni Jezusovo vprašanje: »Ali me ljubiš?« oziroma »Ali mi zaupaš?« (prim. Jn 21, 15–17).
Sam sem se namreč zelo dolgo, predolgo upiral – danes razumem, zakaj. Nisem mogel razumeti; moj racio in moj ego preprosto nista pustila blizu. Danes mi ni težava razpreti dlani. Ni mi težava moliti v jezikih. Hrepenim, da bi Sveti Duh vstopil – najprej vame, v naju z ženo – in deloval po nama. Pogrešava skupnost, v kateri bi skupaj rasla ter odkrivala in razvijala karizme, ki nama jih je On namenil. Ne le za naju, temveč za rast celotne skupnosti in Cerkve – tudi tukaj na Koroškem. Beseda namreč jasno pravi, da brez Svetega Duha ni odnosa in ne Odnosa. Prav zato.
Tudi zato sem še toliko bolj hvaležen ekipi, ki vztraja. Spremljam, vidim in vem, da ni lahko. Kljub zunanjim in duhovnim bojem vztrajajo ter se odpirajo in prepuščajo vodstvu Svetega Duha. In to je znak tistega živega upanja, ki ne osramoti.
Velik hvala in blagoslova vsem!
Marko





