Pričevanja romarjev jesenskih terminov 2024

Mogoče je tokrat skupaj s Sinom ona prišla k meni

Gremo v Medžugorje? Prvič. Nič. Drugič. Tudi nič. Ni se prikazala Marija, nobenega čudeža nisem videl, nihče ni ozdravel. V tretje gre rado. V dvajsetih letih, kar sem bil nazadnje tam, se je Medžugorje precej spremenilo.

Tudi sam sem se spremenil. Nisem več iskal čudeža. Tudi se nisem oziral za Marijo. Mogoče je tokrat ona skupaj s Sinom prišla k meni. Ko sva se med nalivom z ženo stiskala pod enim dežnikom, sem občutil njeno bližino. Ko sem poslušal pričevanje fanta, ki ga je stik z njo rešil iz brezna omame, so mi po licu polzele solze. Ko sem še v temi hitel na Crnico, se mi je zdelo, da stopa z mano.

Množica romarjev, ki se vsak večer zgrinja na ploščad pred cerkvijo. Preprosta, a iskrena in vztrajna molitev.

»Kjer so dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi!« je rekel. Verniki, ki vztrajajo v molitvi pred Najsvetejšim dolgo v noč. Srca, ki se mehčajo. Roka, ki podpira sočloveka. Obrazi, ki se obračajo drug proti drugemu. Pojdi in veruj! Čudeži se dogajajo.

Slavko

Tu Božja ljubezen prežema kamne in srca

Tako veliko zaupanje imam po Dnevih duhovnosti v Medžugorju, da zaupam v svoji ponižnosti, da je pomembno, da naredim ta zapis. Morda nagovori tudi tebe, ki to bereš.
Komu zaupam? Ljubezni, ki me prežema in ki me obdaja. Ljubezen pa je Bog. To vem že dolgo. Presrečna sem, da sem bila izbrana za vero, za večno življenje. Ampak, več kot 58 let sem potrebovala, da sem prvič poromala v Medžugorje, kjer se je moje zaupanje še okrepilo. Prav v tem času sem to zelo potrebovala. Zame se je po romanju začel nov čas. Bog res vse dela novo.

»To je najlepši dan do sedaj v mojem življenju!« je reklo iz mene na vprašanje: »Kako sem?«, ko smo se zbrali pri večerji drugi dan romanja. Tisti dan smo bili na Križevcu. Križev pot na to goro, milostni kraj ob križu na vrhu, nepregledna množica ljudi ter blagoslov »življenjske spovedi« na poti v dolino. Prelepo, če je to prava beseda. Še sedaj, ko tole pišem, so mi pritekle solze na nasmešek hvaležnosti.

Pa sem se kasneje še večkrat vprašala, če bi morala reči eden najlepših dni. Saj je bilo lepih res veliko v teh 58 letih. Vsaj toliko, da se hudih in težkih spomnim samo, če si to res prikličem iz spomina.

Sem premišljevala še danes zjutraj in prišla do zaključka, da je bil to dan, ki se je lahko zgodil samo z vsemi temi srečami in križi, ki sem jih, tako kot moji soromarji, nesla na ta križev pot sredi hercegovskega kamenja. Spisek ljudi in njihove prošenje sem polagala pred Križanega pred vsako postajo križevega pota. Kot v nekem transu sem prišla do vrha. Prvič niti ne veš, kaj pričakovati. Velik bel križ. Presenetilo me je, da je bil postavljen že leta 1933, 1900 let po Jezusovemu križanju. Kako močno vero so imeli predniki teh krajev, da so sredi kamnitega hriba postavili mogočen križ. To mi je dalo čutiti in bolje razumeti, zakaj so ti kraji kraji Božje milosti, kamor je leta 1981, kot močno znamenje za cel svet, vstopila tudi Marija. Ali verjamem ali ne, da se je prikaza in se še prikazuje vidcem, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da ko si v teh krajih, čutiš, da so milostni, da Božja ljubezen prežema vsak kamen in se dotika vsakega srca, ki mu to dovoli. Vse njene poti pa tudi v teh krajih vodijo k Jezusu. Povsod. To te povsem prevzame. Še posebej nepregledne kolone pred spovednicami.

Naj Bog poplača vsem Božjim služabnikom, ki so neomajno zaupali Božji previdnosti in ta kraj odprli za romarje, ne glede na vse. Dobro je treba deliti, da se množi.

Hvaležna sem prijateljici Miri za povabilo in Skupnosti Pastir iz Slovenj Gradca, da smo pred romanjem v Medžugorje najprej skupaj romali skozi devetdnevnico z naslovom »mojega« svetnika: Svetost je sila, ki je sposobna spremeniti svet (sv. Janez Pavel II.).

Premišljujem in povezujem, kako deluje načrt Božje previdnosti: lani sva z možem poromala v kraje Janeza Pavla II. Milostni kraji, predvsem njegov dom in njegova domača cerkev, pa tudi svetišče z relikvijami in spominskimi predmeti v cerkvi Janeza Pavla II. v Krakovu. Ker sem ga izbrala za zavetnika za moje mlade v družini in sem z njim »redno« na vezi, zaupam, da je morala biti moja pot v Medžugorje točno taka, kot je bila, in prav v tem času in prav s temi romarji. Čeprav je marsikdo vprašal: »Pa res nista še bila v Medžugorju?« Nisva.

Najini trije, sedaj že odrasli, otroci so v Medžugorju že bili, vsak zase in na svoj način. Vse tri je zaznamovalo. Vsaj dva od otrok sta nama zgled v molitvi rožnega venca.

Prav dnevna hrana iz Svetega pisma in molitev rožnega venca je bila že dolgo moja velika želja. S svetim pismom si nisva bila na ti in tudi rožni venci so bili pri hiši predvsem za dober občutek, čeprav je dnevna molitev naš vsakdan. Mož mi je tu zgled, saj skoraj vsako jutro dan začne z molitvijo rožnega venca. Hvala za ta blagoslov.

Obisk komune za zdravljenje odvisnikov in varne hiše sta bili pomembni izkušnji, kamenčka v mozaiku celote. V komuni Cenacolo sva si z možem izbrala vsak svoj leseni rožni venec, delo rok fantov in mladih mož, ki so v tej sredini našli svoj notranji mir. Z veseljem podpreva ljudi, ki ustvarjajo, da bi lažje živeli.

V ustvarjalnem kotičku varne hiše so nam med drugim predstavili škatlico z »Božjimi dragulji«. V njej ni nič drugega kot mnogo lističev s svetopisemskimi navedki. Si tudi ti prepoznal, kako se mozaik sestavlja, da bi Gospodova beseda v najinem zakonu postala bolj živa? Da bi dajala odgovore, ki jih iščeva, smer, ki jo potrebujeva, in predvsem, da bi bilo manj strahu v mojem srcu in s tem več svobode in luči za oba.

»Zakaj Gospodova beseda je prava in vse njegovo delo je zanesljivo« (Ps 33,4). Psalm je bil na dan, ko vtise pišem, živa beseda za današnji dan. Mož zjutraj, ker zgodaj vstaja, izvleče »Božji dragulj«, prebere zase in odprto Sveto pismo čaka še name. Vse je pripravil Gospod in Njegovo delo je zanesljivo.

Ekipa Pastir.si je skupaj z duhovnikoma pripravila bogat in nevsiljiv program za poglabljanje vere: od molitve na avtobusu, spodbude, da zapišemo romarski namen, spodbude in priprave na ozdravljenje v zakramentu svete spovedi, prepevanja pesmi, skrbno zbranih v pesmarici, in vsebinskih večernih nagovorov duhovnega vodje romanja. Pika na i je bila skupna sveta maša v kapeli sredi romarskega središča; polna hvaležnosti in veselja. Tudi naše stiske in življenjske preizkušnje, ki smo jih prinesli s seboj, so v dnevih duhovnosti v Medžugorju že postale mali dragulji, s katerimi je tlakovana naša pot k Njemu. O teh draguljih in svoji osebni izkušnji bi lahko še pisala.

Izjemni in nepozabni so bili večeri v cerkvi na prostem, kjer smo vsak večer v množici več tisoč ljudi molili rožni venec in bili pri sveti maši. Čaščenje svetega križa v petkovem večeru me je povsem prevzelo. Pa ta tišina ogromne množice, ki kleči na kolenih in moli v vsej svoji hvaležnosti in stiskah, s katerimi so priromali v kraj Kraljice miru. Toliko iskalcev miru v priprošnji!! Kot je zapisal Janez Pavel II.: »Pozdravljen, križ, edino upanje, pomagaj nam, da bomo potrpežljivi in srčni, ter daj, da bo na svetu zavladal mir.«

Za sobotno adoracijo pred Najsvetejšim sploh ne najdem besed. Nepregledna množica ljudi z vsega sveta v sveti meditaciji na kolenih pred Njim, ki daje moč, upanje in ljubezen. Vse to pusti močan, nepozaben pečat. Ena sama Ljubezen!

Joj, toliko se je zgodilo!

Rožni venec po kamniti poti do Marije na Crnici, skupaj z domačini in romarji od vsepovsod, je nekaj izjemnega. Nisem človek, ki bi častil spomenike, in tudi po naravi sem najbliže nejevernemu Tomažu, a kraj ob Njej na Crnici je tako prežet z mirom, blagostjo in milino, da bi želel človek tam kar ostati. Pa moraš naprej, časovnica te zavezuje. In ko že misliš, da si nekaj pomembnega in dragocenega zapustil, te v dolini pričakata še dve mesti, ki sta ravno tako milostni, morda še bolj, saj tja lahko priromajo tudi bolni in invalidi, ki do vrha ne morejo.

Papež Frančišek je dal pred kartkim o Medžugorju povsem prave poudarke za vse ljudi. Ko pa si v teh krajih, pa čutiš in tudi razumeš, da so ti kraji izbrani za pričevanje Božje milosti po Mariji.

Najbolj meditativen in napolnjujoč pa je bil zame kraj z vstalim Kristusom. Tam lahko govoriš z njim, zapisuješ njegove besede, najdeš vse odgovore v sebi, tam res lahko povsem zaupaš. Tam ni strahu. O, moj Bog, ni strahu! Mir in tišina pa je neverjetna značilnost vseh teh blagoslovljenih krajev.

Srčna hvala, draga Marija! Daj, da bomo odprti za tvojo milost tudi v vsakdanu, sredi ponorelega sveta. Prosi za nas!

V Medžugorju pa ti bomo spet in spet peli:
Došli smo ti Majko draga, sa svih strane ove zemlje; donije smo Ti jade svoje i u njima svoje želje. Pogledaj na nas, utješi nas, svoje ruke stavi na nas; svojemu Sinu preporuči, Majko mira, moli za nas!

V Ljubljani, 22. 10. 2024, na god Janeza Pavla II.
Bernarda

Romanje domov

Priti v Medžugorje je zame priti domov. V Marijini bližini čutim spokojnost, mir, varnost, brezskrbnost. Program romanja je meni pisan na kožo. Vse teče mirno, brez kakršnega koli pritiska. Bogu hvala, da lahko romam z vami.

Ana

Spoznala sem svojo Mamo

Letos sem se prvič udeležila romanja v Međugorje. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem, zato sem bila še toliko bolj presenečena, ko so se pozitivni občutki in občutek miru začeli kmalu po vstopu na avtobus. V štiridnevnem obisku Medžugorja sem vsak dan začutila ta Božji mir, prisotnost, zavedanje, na kako posebnem mestu sem. V srce se mi je zapisalo veliko trenutkov, od Križevaca, Crnice, Cenacola do obiska varne hiše. Največje spoznanje pa je bil občutek, da sem Devico Marijo končno sprejela kot našo in svojo Mamo. Z veseljem se bom tudi drugo leto udeležila romanja, ki ga priporočam vsem za duhovni odmik in nova spoznanja.

Sanja

Nikoli premalo in nikoli preveč

Na romanje sem se s slovenjgraško ekipo podala že tretjič. Ker se me romanje z vami (lahko bi vam rekla že kar moja romarska družina) vedno zelo globoko dotakne, sem zdaj že drugič poiskala nekoga, ki še ni imel te izkušnje in sem mu želela, da jo dobi.

Tokrat sem se romanja veselila predvsem zaradi tega pristnega odnosa, ki ga vedno vzpostavimo (skriti prijatelj k temu veliko pripomore) že na poti v Medjugorje. Sedaj po skoraj dveh tednih mi ostaja v spominu to občestvo, ki deluje po Jezusu in Mariji. Meni pa pomaga, da poglobim molitev in potem vse to takoj preizkusim še v odnosu do sočloveka.

Dana mi je bila milost, da sem se zmogla za trenutek vreči v Marijin objem. To sem najbolj čutila kleče pred sliko Marije na platnu po molitvi za ozdravitev med rožnim vencem. Takrat je zame rožni venec minil prehitro. Ta odsev Marije sem potem drugi dan začutila v varni hiši, kjer se sestre in zaposlena vsak trenutek popolnoma vržejo v ta objem kot otroci, polni zaupanja. Stavek, da imajo vsega dovolj, ravno prav, nikoli premalo in nikoli preveč, me je zaznamoval.

Še enkrat se najlepše zahvaljujem župnikoma Simonu in Marku za čudovit zgled duhovnika in Gospodu za vse karizme, ki so vama dane, ter celotni ekipi.

Lucija