Večkrat slišim, kako pomembno je imeti dobre odnose s sosedi. Živim v okolju, kjer to ni običajno. Z nekaterimi sploh še nisem imel možnosti stopiti v kontakt, za druge sem rabil več kot deset let. Ena teh sosed me je pred mesecem po enem od družbenih omrežij prosila za jabolka, ki sem jih malo pred tem ponudil. Prav nasmejalo se mi je; to so pravi sosedje. Upajo prosit za povsem vsakdanje stvari, ker se je med njimi zgradilo nekaj lepega, nekaj, kar povezuje. Prav zaradi tega se jim ni potrebno ukvarjati s strahovi, kaj bo kdo rekel.
Približno tako bi lahko razložili ekumenizem. Vse se je začelo pod eno streho Jezusove Cerkve. Njegova želja je bila, da bi tako tudi ostalo, da »bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Pa žal ni tako. In je prišlo do pravoslavne in katoliške Cerkve ter mnogih protestantskih Cerkva. Skoraj tisoč let je minilo v medsebojnem izločanju, sovraštvu, preziranju, pa tudi s kakšnimi drobnimi, a junaškimi poskusi premikanja v smeri zbliževanja »med sosedi«. Pri tem pa ne gre zgolj le za dobre odnose; ne gre le za to, da je dobro biti s sosedom spravljen, ker nikoli ne veš, kdaj ti pride prav. Gre za usmeritev, za željo našega Učitelja, ki spodbuja: »Vi vsi ste pa bratje« (Mt 23,8)! To ni izbirna vsebina naše vere, je DNK krščanstva, Jezusova želja, torej ukaz za nas. Zato se je pred približno sto leti z novim poletom začelo ti. ekumensko gibanje, ki želi združiti vse kristjane po svetu in z vso resnostjo slediti Jezusovi želji po edinosti. Ponovno se je vzpostavil intenzivni dialog. Med nami so še vedno razlike, ampak Jezus in medsebojna ljubezen zmoreta preko vseh ovir.
Teden molitve za edinost kristjanov je vsako leto teden pred 25. januarjem, ko v Cerkvi praznujemo spreobrnjenje sv. apostola Pavla. On je bil najprej velik nasprotnik Jezusovega nauka in tistih, ki so mu sledili. Za »rojstvo« apostola, Jezusovega učenca in kasnejšega graditelja skupnosti kristjanov, je bilo potrebno spreobrnjenje, popolni preobrat njegovega prepričanja. Isto velja za vsakega od nas: za zbliževanje je potrebno spreobrnjenje, ne kazanje s prstom na drugega, ne trmasto vztrajanje pri svojih idejah, ampak pripravljenost iti preko svojih predstav, ker me je Jezus osvojil in se ne morem upreti Njegovemu povabilu. Kakšen izziv in naloga za vse nas! In kakšna svoboda!
Marko Drevenšek
