Te dni sem bil priča kar močnim nesoglasjem v naši sredi. En konflikt, druga stiska, tretje obrekovanje, četrti prepir. Pa še vse okoli novega papeža. In bi rad potožil Gospodu: »Kako dolgo še, Gospod?« On pa me pogleda in reče: »Simon, ali me ljubiš?« In jaz: »Seveda, samo to, kar se dogaja ni v redu, ni prav. Končno nam je nekaj uspelo, zdaj pa to.«
– »Simon.«
– »Ja?«
– »Ali me ljubiš?«
– »Seveda, samo ne gre za to. Gre za to, da moramo imeti tako pastoralo, ki bo učinkovita, da bo v pomoč družinam, posameznikom, oddaljenim. Pa skupine …«
– »Simon! Ali me ljubiš? Za to gre!«
– »Za to gre?«
Saj res, mene Tomaža sprašuješ, če verujem vate, če se odločam zate, mene Simona sprašuješ, če te ljubim. Ti Vstali si veliko zahtevnejši kot novorojeni, kot učitelj. In danes, na današnjo nedeljo, v današnjem evangeliju?
Evangelij ne govori o strategijah, ne o pravilih. Govori o glasu. O glasu Pastirja, ki ni zgolj informacija, temveč klic. Intimen, oseben, nežno vztrajen. Jezus pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27).
V tej preprosti trditvi je vsa modrost življenja. Ne gre za to, koliko naredimo, koliko znamo, koliko damo. Gre za to, koga poslušamo. In komu pripadamo. Gospod nas ne vabi v sistem, ampak v odnos. Glas Pastirja nas ne nadzoruje – vodi nas. Ne kriči – šepeta. Ne sili – vabi.
Toda kako slišati ta glas v svetu, ki je preplavljen z drugimi glasovi? Glasovi, ki kričijo: »Nisi dovolj!« Glasovi, ki merijo tvojo vrednost s številom sledilcev, uspehov, nagrad. Glasovi strahu, preteklosti, zamer. Glasovi, ki nas oddaljujejo od pravega glasu – glasu, ki pozna tvoje ime in tvoje rane.
Eden izmed eksotičnih poklicev, ki se jih več ne spominjamo, je tudi pastir. Težko si ga predstavljamo kot poklic. Tudi čred več ne poznamo. No, živali poznamo več, kot jih je človek poznal kadar koli. Razen morda v Adamovem času. Toda iz mačk smo naredili hišne teroriste, iz psov, ki so nekoč bili čuvaji in varuhi, premražene ubogljive cucke. Kaj da bi poznali živali v njihovem naravnem okolju in takšne, kot so … Zelo hitro nekaj, kar velja, postane čudo, če ne že kar nebodigatreba. Kmet, ki je veljal za stalnico skozi mnoga obdobja, je v našem usmerjenem izobraževanju postal vsaj zbadljivka, če že ne žalitev: »Kaj si tak kmet!« In v to arhaiko lahko pospravimo tako pastirje kot ovce in čredo in vse v zvezi s tem. Biti del črede, poslušati, prepoznati glas in mu slediti. Vse to je tako nesodobno. Pa nam je tako blizu. Samo en primer. Včasih se zgodi, da ovca zavrne svoje lastno jagnje. Tako močno, da ga mora pastir zaščititi, sicer bi ga celotna čreda poškodovala, ne samo izključila. Pastir jo vzame k sebi. Ni druge rešitve. On jo hrani, jo ima ves čas blizu sebe. Tako dolgo, da si opomore – in zaradi te njegove skrbi in varstva običajno to zavrženo jagnje napreduje bolje kakor jagnjeta v čredi. Ko je jagnje krepko, ga počasi predstavi čredi, in ker je močno, ga čreda sprejme. Vseeno pa to jagnje postane tudi kasneje na poseben način povezano s pastirjem. Pozna njegov glas. In tudi če iz tega jagnjeta zraste mogočen oven, ki se mu vsi umikajo, ostane kot mlado jagnje, ko zasliši glas pastirja. Pozna njegov glas in pozna njega. In ker sledi pastirju, mu sledijo še ostali.
Današnja Božja beseda nam pokaže, kako odločilen je trenutek poslušanja – in zavračanja, sprejemanja odločitve. Pavel in Barnaba prideta v Antiohijo. Najprej ju ljudje poslušajo, so navdušeni. A že naslednjo soboto – upor, zavist, nasprotovanje. Zakaj? Ker resnica vedno zmoti udobje. Evangelij ni všečna melodija. Je luč. In luč v temi vedno sproži odpor.
Pavel ne omahuje. Ne zapade v obup. Pravi: »Vam bi se morala najprej oznanjati Božja beseda. Ker pa jo zavračate … se obračava k poganom« (Apd 13,46). Ta trenutek je dramatičen. A hkrati poln upanja. Bog ne odneha. Njegova beseda gre naprej. Vedno. Tja, kjer je srce odprto. Kjer ljudje še znajo biti veseli. Kjer še hrepenijo po resnici.
In ko pridejo do poganov, se zgodi nekaj čudovitega: veselje, hvaležnost, spreobrnjenje. »Tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero« (Apd 13,48). Vera ni nagrada za dobre. Je dar za tiste, ki poslušajo. Ki dovolijo, da jih glas Pastirja prebudi in pokliče. To je sad evangelija: ne uspeh, ampak radost. Ne odobravanje množic, ampak sprejetje Besede.
In vendar – to veselje ni poceni. Pavel in Barnaba sta izgnana. Evangelij sproži preganjanje. Vedno. Kjer se Božja luč dotakne srca, se tema zatrese. A prav iz te stiske se rodi Cerkev. Prava Cerkev. Ne triumfalna. Ne popolna, ampak zvesto ranjena. V Razodetju vidimo: velika množica, nihče jih ne more prešteti, oblečeni v bela oblačila, ker so jih oprali – v Jagnjetovi krvi (Raz 7,14).
To niso junaki, ki niso nikoli padli. To so ranjeni, ki so se pustili rešiti. To so grešniki, ki so slišali glas. In mu sledili. In zdaj – jih Jagnje samo pase. Vodi jih k izvirom živih voda. In Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih oči (Raz 7,17).
Foto: Jerneja Golob
To je naša pot. Pot Dobrega pastirja. Ni lahka. Morda bomo zavrnjeni. Oziroma: gotovo bomo. Morda bomo nerazumljeni. Hja, gotovo bomo nerazumljeni, napačno razumljeni, kdaj tudi obrekovani, ja. Tudi izgnani. A če poslušamo njegov glas – bomo našli življenje. Ne varnost. Življenje. In nihče nas ne bo iztrgal iz njegove roke (Jn 10,28).
Zato danes ne prosimo za uspeh. Ne za mirno pot. Prosimo za občutljivo srce. Za uho, ki prepozna Njegov glas. In za pogum, da hodimo za Njim. Tudi ko ne razumemo. Tudi ko boli. Kajti če smo z Njim – smo že v Njegovi roki.
In ko pride naš čas – bomo tudi mi stali tam. Pred Prestolom. Oblečeni v belo. Z zmagovalci. In Bog sam bo obrisal solzo s tvojega očesa.
To ni poceni vera. To je resnična vera. In Jezus je resnični Pastir.
Simon Potnik
Zapis je prepisan iz podcasta Glas Pastirja, ki mu lahko prisluhnete na vaši priljubljeni aplikaciji za podcaste. Vsako nedeljo duhovnik Simon pripravi pronicljivo razmišljanje ob Božji besedi. Vabljeni k poslušanju!
