Vsako leto se »Pastirjevi« odpravimo obiskat drage prijateljice, ki so naša skrita, a vedno navzoča pomoč, ko dneve in noči kličejo blagoslov na naše delo.
To je bilo moje prvo romanje. Udeležila sem se ga na povabilo dobre prijateljice. Sploh nisem vedela, kaj lahko pričakujem, zato je bilo moje navdušenje še toliko večje. Prvi postanek smo imeli pri Marijinem svetišču na Zaplazu, ki sem ga seveda obiskala prvič. Navdušila me je lepota cerkve, mir, ki jo obdaja, grob mučenca Grozdeta; človek res dobi občutek, da je na posebnem kraju. Tudi razgled v dolino je bil dih jemajoč. Prav tako pa sem se veliko naučila od razlage meniškega oziroma redovniškega življenja, ki nam jo je podal duhovnik Simon, ter opisa nastanka te cerkve in življenja Grozdeta s strani s. Alenke.
Ko smo prišli na cilj našega romanja, sem v karmeličanski samostan v Mirni Peči vstopila z velikim strahospoštovanjem, kar pa je ob srečanju s sestrami takoj zamenjalo navdušenje in začudenje nad njihovim načinom življenja. Kljub zaprtosti, življenju brez modernih tehnologij, so bile videti bolj srečne kot pa mi, »normalni smrtniki«. Zelo pa me je prevzela tudi skupna molitev rožnega venca s sestrami v njihovi kapeli.
Marija
