Adventni čas našega tretjega pričevanjskega večera je še utrdil našo letošnjo povezanost med seboj. Čas, ko vsakokrat izrazimo drug drugemu veselje, stisnemo roke in se nasmehnemo ob skodelici toplega čaja, z umirjenimi mislimi, a vendar v velikem pričakovanju našega dogodka. Dvorana Elizabetinega doma je bila v ponedeljek, 15. decembra, pravi prostor, da smo bili skupaj.
Gostja večera je bila Urška Valjavec, ženska izjemne notranje moči, ki nas je nagovorila iz svoje neomajne duše hvaležnosti do vsega. Ženska, žena, mama, pričevalka brezmejne ljubezni. Mama, ki ji je bila izguba 12-letnega sina nov in izpopolnjen začetek drugačne poti skozi življenje. To je zdaj njena pot. Kot prostor za odkrivanje zaupanja v Boga. “Blagor tistim, ki zaupajo v Gospoda,” so nas v pripoved naše tokratne gostje pospremile besede dobrodošlice na ekranu naše dvorane. Kristina in Aljaž Ravnjak sta v svoji nežno odpeti in s kitaro podprti glasbi dodala: “Čakaj in moli Boga, čakaj svetlobo z neba …”
V večerni pogovorni čas smo vstopili z besedami moderatorke Janje, izvzetimi iz življenja tokratne gostje. Dodala je še molitev k Svetemu Duhu, ko smo se vsi skupaj naravnali na pripravljenost prisluhniti: “Ta čas je zate, Sveti Duh, svoja srca želimo odpreti.”
Naša gostja Urška Valjavec nam je v tem večeru razkrila sebe. Povedala je, da ni niti za trenutek obupala, da njenega srca ni pustila streti ob bolečih dogodkih. Molitev je občutila, vsa leta sinove bolezni in v času družinskega finančnega bankrota, kot močne roke, ki so ji podpirale hrbet ob najtežjih trenutkih. Sočasno molitev za sina s strani ljudi v različnih deželah sveta pojmuje kot eden izmed zadnjih čudežev. Spodbudila jo je izraziti hvaležnost Bogu za bolečino, za neznosno takratno stisko, v kateri je bila in za zaupanje Bogu. Danes se zaveda, da je velika zmaga, ko se zmore najprej zahvaliti v zavedanju svoje majhnosti. Takrat Bog lahko vstopi, takrat mu dovoli, da vstopi, in se še zdaj zahvaljuje za mnoge drobne dogodke v vsakdanjem življenju. Besede ‘Jezus, vate zaupam’ so se je oklenile podnevi, ponoči in vsakokrat, ko so težke in obremenjujoče misli begale v glavi. Brez njih verjetno ne bi zdržala vseh naporov.
Sin Rožle je zbolel pri šestih letih. Z njegovim več let trajajočim težkim zdravstvenim stanjem, z vsemi stopnjami v procesu zdravljenja, tako v Sloveniji kot Franciji, so Urška, mož in še trije malčki živeli skupaj in iskali vsak dan iskrice vedrine običajnega življenja. Kot mama, oče, bratca in sestrica so bili ob Rožletu, se z njim igrali, praznovali, gibali, potovali med državama, se pogovarjali in skrbno prisluhnili vsem sinovim željam. Ob njegovem zavedanju, da odhaja, je spregovoril tudi o poslednjih stvareh in povedal, da jih bo počakal, saj bodo pri Bogu spet skupaj.
Urška je kot skrbna mama iskreno predstavila potek sinove bolezni – angiosarkom. Sinovo postoperativno in kasneje zaradi rastočega tumorja resno spremenjeno stanje otroškega obraza smo si lahko ogledali na nekaj fotografijah. Njeni pripovedi čudežev, s katerimi so se soočili na poti bolezni, smo sledili v tišini zavzetih poslušalcev, nekajkrat pa smo se ob igrivi in strastni pripovedi tudi nasmejali in kljub težki tematiki začutili njen močni optimizem ter vedrino njenih besed. Prepričana sem, da jih vztrajno podpira v duši z molitvijo, hvaležnostjo in vero v dobro. Naša tokratna pričevalka je še posebej izpostavila vero v dobra dela, zlasti v kritičnih situacijah družine. Poudarila je tudi neomajno oporo na Jezusovega skrbnika, Svetega Jožefa.
S pričevanji poskuša uresničiti sinovo veliko željo, da ga ne bi pozabili. Obljuba sinu, da se to ne bo zgodilo, ji vliva moč, da lahko govori o sinovi poti in poti njihove družine ob njem v tistem obdobju bolezni in odhajanja. Sin se je poslovil brez omame zdravil, ker je ves čas povsem jasno poudarjal, da nima bolečin. Bil je doma in na koncu stoje omahnil v njeno naročje. Kot starša sta ga z molitvijo povsem prepustila oditi k Bogu.
Janja se je ob koncu pričevanja zahvalila gostji, duhovnik Simon pa je Urško izzval, naj nas z molitvijo pelje do zaključnega blagoslova tega srečanja, kar je, z močno besedo klicanja Boga na nas vse, tudi storila. Našo tokratno skupno večerno molitev naj adventni čas še posebej ponese do prav vseh trpečih.
Marjeta Fidler
