Advent je čas, ko v naši skupnosti krepimo povezanost tudi z adventnimi druženji. Letošnja adventna srečanja smo naslovili: Da bi imeli življenje. Advent nas je povabil, da skupaj preživimo nekaj časa – ob poglabljanju znanj, razmišljanj in širjenju pozitivnih vrednot krščanskega življenja.

Prvo adventno srečanje je bilo v ponedeljek, 1. decembra 2025, v našem hramu duhovnosti, v dvorani Elizabetinega doma. Gost večera je bil dr. Janez Kozinc, novi murskosoboški škof, ki nam je zaželel, da bi ob nekaterih njegovih razmišljanjih doživeli globino poslanstva »Naj pridemo čisti k tebi.«

Adventno srečanje smo začeli zelo slovesno, z devetdnevnico v čast Mariji Brezmadežni, ki jo je zapel naš župnik Marko Drevenšek, polna dvorana obiskovalcev pa je s svojimi glasovi pripomogla k občutku mogočnega petja skupnosti, ki želi v adventnem času slovesno pričakovati prihod Jezusa. Po uvodnem pozdravu je vodenje prevzela Zinka Gostečnik in s svojimi bogatimi izkušnjami spretno izpeljala duhovno bogat in raznolik pogovorni večer.

Gost večera se nam je na začetku srečanja najprej osebno predstavil. Celjan, ki je mladost preživel v zdravi krščanski družini s staršema in sestro. Poudaril je, da sta trdni temelj družine predstavljala oče in mati, ki sta se imela rada in sta si bila zvesta. Znala sta se pogovoriti, naučila sta se sporazumeti. V blokovskem stanovanju so si bili blizu vsak del dneva. Tudi ko je prišlo do kakšnih nesporazumov, so to vsi globoko občutili in se zato tudi hitreje spravili med seboj. Trenutkov jeze, užaljenosti in molka oče in mati nista dopuščala. Te vrednote sta prenesla tudi na otroka in je po iskrenih besedah našega gosta to eden izmed temeljev vseh odnosov v vseh skupnostih.

Zdaj petdesetletnik je pri 31 letih prisluhnil klicu Boga, odšel na pot duhovništva in z odprtim srcem za Boga sprejel dodatna leta študija pri nas in v Rimu. Sprva kemik, ki ga je strokovna pot pripeljala vse do doktorskega naziva in dobre službe, je prisluhnil svoji duši. Ta je vedno hrepenela po globljem odnosu z Bogom. Želel je postati in ostati med preprostim, iskrenim krščanskim ljudstvom kot navaden vaški župnik. Bil je skavt in pevec, kasneje pa je kot duhovnik in kot zaupanja vredna oseba prevzel skrb za vzgojo fantov v propedevtičnem letniku v času njihove priprave za vstop na pot duhovništva. Kot je povedal, je imel privilegij, biti s temi fanti, biti ob njih, jih skušati razumeti in obenem v njih kot v ogledalu videti tudi sebe in svoje napake.

Želel si je dinamičnega dela z vsemi generacijami. Zdaj je kot škof predan delu s 36 duhovniki iz murskosoboške škofije in skupaj z njimi iskreno išče pot do Kristusa, do Boga ter stremi k oblikovanju medgeneracijsko pripravljenih maš, kjer s spoštovanjem do tradicije vpletajo tudi vsakdanje življenje vsakega vernika. Veruje, da bo Gospod pokazal pravo pot naprej, DA BI IMELI ŽIVLJENJE.

Moderatorka večera Zinka je izpostavila evharistijo in vprašala, kaj le-ta našemu gostu predstavlja, kaj mu pomeni z vidika nekdanjega naravoslovca. Škof je poudaril, da je pri njem kot naravoslovcu pogled predvsem analitičen. Hkrati pa je s tem poglobil svoje védenje, da je Bog ravno z evharistijo pokazal, kako velik je. V času svojega študija je dobil več vpogleda v življenje svetnikov, dobil je več »hrane«, da je lahko v sebi poglobil in utrdil svoj odnos do evharistije. Evharistija je več kot le biti pri maši. V sebi je Jezusa sprejel kot spremljevalca, ki ga želi preplaviti z vsem lepim, v iskrenih mislih. Z Jezusom mu je Bog bližje, v vsakem trenutku dneva, tudi zvečer, ko lahko sproščeno stopi k njemu v kapelo v preddverju njegovega apartmaja. Z njim se ne prepira, z njim se pogovarja, z njim sprejema vse v življenju in v vsakem trenutku. Ustvari svojo notranjo dnevno evharistijo.

Ko karkoli delaš ali daješ v teku dneva, se ti »zgodi« dnevna evharistija. Se na nek način razlomiš in predaš svetu okoli sebe. Duhovnik na oltarju z vsem spoštovanjem razlomi kruh in ga podeli svojemu občestvu. Po besedah škofa morda ne vidimo, da je tam skrito tudi duhovnikovo življenje. Vsekakor pa je v evharistiji kruh kot sad zemlje in dela človeških rok, ki prinaša življenje. Po besedah škofa ta kruh, ki ga duhovnik posveti tudi na ta način, da mu doda svoj dan, svoje veselje, svojo bolečino, svoje trpljenje, takrat postane Kristusovo telo. In ko doma na primer oče podeli kruh in svoj dan svojim otrokom (veselje, bolečino, trpljenje), je to velik dar očeta. Naredil je nekaj večnega za otroke.

Razlomljenemu in podeljenemu kruhu se med obredom po besedah škofa menja bistvo: kruh kot oblika ostaja, bistvo pa se spremeni v Kristusovo telo. To kot kristjani verujemo. Bog pusti materijo (forma, oblika) pri miru, spremeni bistvo, ki ga mi kot Jezusovo telo zaužijemo. Ključen je duhovnikov odnos z Bogom, z Jezusom. Občestvo mu pri evharistiji pomaga preveriti ta odnos.

Kot je poudarila moderatorka, včasih potarnamo, da se v sodobnem času ne srečujemo več s čudeži. Toda, ali res ni čudežev? Škof Janez Kozinc se je z veseljem dotaknil čudežev in pojasnil, da so čudeži v preteklosti poleg tega, da so se zgodili, še vedno puščali malo dvoma in so bili skriti v neko skrivnostnost verovanja. Zdaj se zavedamo, da je čudež lahko tudi Božje delovanje v vsakdanjih stvareh. To občutimo v osebni veri, ko vidimo, kje Bog dela v našem življenju – ob naši lepi besedi nekomu, ob našem odpuščanju nekomu, ob usmiljenju do bolnega. Prišel je čas, ko moramo drugače »brati« naša življenja.

Kako najti mir in ostati miren v tem adventnem času, času pričakovanja, času tišine, posta, priprave na prihod Boga, pa hkrati rompompoma na ulicah – ta zaključna tema pogovora škofa ni zmedla, ampak prav nasprotno, razveselila. Pravi, da tudi sam rad vidi okrašeno mesto, prisluhne zabavni glasbi, pa vendar se je treba znati pri tem tudi ustaviti. Lučke in darila ne izpolnijo življenja, ne zapolnijo srca. In v preostalih tednih po besedah škofa lahko ohranjamo mirnost, molitev ob lepem vzdušju, povabilo k druženju, več počitka ter manj časa uporabe vseh oblik sodobnih ekranov.

Sledilo je še krajše sproščeno druženje naše skupnosti s klepetom, izmenjavo pozdravov
in naših misli, ki so ob slišanih razmišljanjih našega prvega gosta postala bogatejša.

Marjeta Fidler