V soboto sem se udeležil moškega zajtrka, kjer je bil gost kapucin Jaroslav Knežević. Zajtrk se je začel zgodaj, že ob sedmih. Po obilni hrani in polnih želodčkih je Jošt s svojimi globokimi vprašanji otvoril bogat pogovor. Brat Jaro je na vsako vprašanje odgovarjal preprosto, iskreno in pristno. Lahko ga je razumel vsak, a vendar se je v njegovih besedah skrivala duhovna teža, ki presega površino in je segla v globine naših src.

Že pred srečanjem se je dalo slutiti, da bo ta pogovor nekaj posebnega. Slutnja se je potrdila že v uvodu, ko je brat Jaro pojasnil, od kod izhaja ime reda kapucinov in kako je nastal naziv “kapučino”. Do sobote nisem vedel, da kapučino izhaja iz Dunaja. Ni bilo naključje, da je bil zajtrk naslovljen “Na kapučino s kapucinom”, saj je bila to odlična iztočnica v pogovor, ki je bil v nadaljevanju poln topline in modrosti.

Ob pričevanju se je več njegovih misli dotaknilo mojega srca. Med pogovorom sem večkrat začutil, kot da iz vsakdanjih rutin nenadoma drsim nekam globoko, v prostor, kjer se človek sreča sam s sabo in z Bogom. Zame je to bil eden najbolj iskrenih in življenjskih pogovorov, kar sem jih doživel v zadnjem času. Presenetilo me je, koliko svoje notranjosti nam je brat Jaro razkril. Precej več kot bi pričakoval od duhovnika. Ob tem pa me je nagovorila njegova naravnanost, da duhovniki niso “višji” ali “bolj sveti” ljudje, temveč so enako ranljivi, iskalci, borci – prav tako kot jaz, le da so se na določeni točki svojega življenja odločili, da bodo Bogu dovolili, da jih uči, vodi in preoblikuje.

Med poslušanjem kapucina sem dobil močan občutek, da bi bil tak pogovor idealen tudi za našo zakonsko skupino. Brat Jaro namreč osupljivo jasno razloži, kako ženska vidi svet skozi svoje srce in kako moški skozi svoj razum – ne da bi kogarkoli obsojal, ampak da bi nas naučil razumevanja. Dotaknil se je tudi odnosa z Bogom, ki ga je opisal kot ozko, globoko strugo. V njej voda teče močno, živo in čisto, medtem ko se v široki mlaki čistost in živost izgubita. Ta podoba mi je ostala. Morda zato, ker sem v njej prepoznal sebe – svojo željo, da bi tudi moj odnos z Bogom postal bolj globok, jasen in živ.

Ko danes razmišljam o tem zajtrku, v meni še vedno odzvanjajo njegove misli. Kot odmev, ki me vedno znova povabi, naj ne bežim pred vprašanji, ki jih Bog polaga v moje srce. Naj si upam stopiti v globino. Naj se prepustim Njegovi strugi.

In morda je to največji dar tega srečanja: ponovno zavedanje, da Bog govori – nežno, nevsiljivo, tiho – a vedno takrat, ko Mu dam prostor.

Damjan Sekuti