Ženski zajtrk: Camino po žensko

Letošnji ženski zajtrk so obogatile zgodbe petih žensk iz naše doline, ki so uresničile ideje, želje in hrepenenja mnogih o romanju k sv. Jakobu (apostolu, zavetniku romarjev). Romarske poti do kraja na severu Španije, kjer je pokopan sv. Jakob, so že več kot tisoč let prežete s prošnjami, molitvami in premagovanjem samega sebe. Dandanes pa na to romarsko pot ne stopajo samo verni ljudje, temveč tudi mnogi, ki sredi težkega vsakdana iščejo višji smisel življenja ter stik s samim seboj.

Zgodba vsake izmed petih pričevalk je bila posebna: samostojna pot, pot z družino z najstniki, pot s sozakoncem, pot s sestro, pot s prijatelji. Nekatere živijo zelo aktivno življenje, v katerem si redno vzamejo čas za pohode, druge v hitrem tempu življenja niso našle posebnega časa za kondicijsko pripravo na romanje. Tudi dolžina in trajanje poti naših romark se je razlikovala, saj do Santiaga vodijo številne poti iz različnih smeri (francoska, angleška, portugalska …). Najkrajša pot je tako trajala 9 dni, najdaljša pa skoraj cel mesec.

Kljub tolikim razlikam pri izvedbi so vse naše sogovornice izpostavile podobno doživljanje:

• Dolgotrajna hoja pomaga, da človek sprosti svoje misli in se razbremeni.
• Ker hoja traja večji del dneva, je ne glede na to, s kom romaš, možno najti čas zase (in Boga), za sopotnike ali pa druge romarje, ki so ti poslani na pot.
• Camino v prevodu pomeni Pot. In romanje je prispodoba za pot življenja. Na njej srečuješ ljudi, z nekaterimi se ujameš, hodiš del poti, si pomagaš, se podpiraš, pa vendar vsak sprejema odločitve za svojo pot.
• Bog na poti pogosto deluje preko ljudi. Tri sogovornice so povedale izkušnjo, kako se je Bog dotaknil nekaterih romarjev preko njihovega (zanje povsem običajnega) prepevanja.

Romanje v Santiago de Compostela je posebno zato, ker je stičišče romarjev vsega sveta in romarjev skozi zgodovino, kar ti v nekem trenutku lahko da zanos, da premagaš ovire na poti, ki je sicer morda ne bi zmogel. Za predokus za vse, ki še zbiramo pogum za to dejanje, pa velja povabilo, da prehodimo Jakobovo pot v Sloveniji. Če ne greš, nimaš zgodbe. A tu vsekakor ne gre za zgodbo s popolnimi fotografijami za družbena omrežja. Gre za zgodbo iskanja notranjega miru, sprave, stika. In prav to je tisto, po čemer (ženske) hrepenimo.

Hvala Evi, Anni, Ani, Cvetki in Albini za iskreno podelitev izkušenj in pričevanje. Vsem petim želimo še veliko prehojenih pešpoti.