Peti svetovni dan starih staršev, ki ga je v letu 2021 razglasil papež Frančišek, letos obhajamo na nedeljo, 27. 7. 2025. “Starost je darilo, starejši pa so vez med generacijami. Na mlade prenašajo življenjske izkušnje, vendar so pogosto pozabljeni,” je dejal ob razglasitvi.

Papež Leon XIV. nadaljuje s spodbudami v svetem letu in tudi za ta dan izpostavlja upanje. V letošnji poslanici je zapisal: ”Ljubezen, ki jo čutimo do svojih dragih – do zakonca, s katerim smo preživeli velik del življenja, do otrok, do vnukov, ki razveseljujejo naše dneve – ne ugasne, ko moči pojenjajo. Nasprotno, pogosto ravno njihova naklonjenost prebudi naše energije ter nam prinese upanje in tolažbo.” Poslanica je v celoti dostopna tukaj.

Tudi v naši sredi imamo starejše, ki nas opogumljajo in s svojo modrostjo navdihujejo. Prav gotovo se lahko drug od drugega učimo, si zaupamo in se bodrimo.

Prilagamo zapis ene od precej svežih babic.

Ko sem dobila prvega otroka, se mi je zdelo, da večja sreča ne obstaja. Trideset let po tem, ko je čas minil neopazno in bliskovito, sem v roke prijela majceno deklico – otroka svojega
otroka. V tistem trenutku so mi na misel prišle besede duhovnika iz poročnega obreda, ki sem jih takrat davno slišala, a jim nisem posvečala pozornosti. Tokrat sem jih v polnosti razumela.

Srce se mi je napolnilo z ljubeznijo, drugačno od tiste, ki jo doživljam kot mama. Počutila sem se blagoslovljeno. Mogoče sta podobne občutke doživljala sveti Joahim in Ana, ko sta po dolgih letih upanja, prošenj in molitev prvič objela Marijo. Prvi meseci po rojstvu vnukinje so mi minevali v opazovanju malega obraza, nežnih ročic in najlepšega obreda – dojenja. Neskončno ponosna sem bila na mlada starša, ki sta se privajala novim vlogam in iskala nove poti v sodelovanju. Ves čas sem imela pred očmi, da je moja vloga biti podpora in pomoč samo, kadar bosta to potrebovala. Tudi jaz sem se morala naučiti zaupati mladim, da zmorejo.

Po rojstvu druge vnukinje sem še bolj prepoznala svoje poslanstvo – biti njihova zaupnica, nekdo, ki ima čas, potrpljenje in objem; biti most med generacijami, prinašalka miru in topline ter najzvestejša molivka zanje. In ko pomislim, da sem še nedolgo nazaj zibala njuno mamo, zdaj pa imam priložnost, da hodim z roko v roki z njima, se počutim dvakrat blagoslovljeno.

Kadar čutim, da me preveč skrbi zanju, je moja naloga, ki jo spoznavam, da pustim prostor tudi dedku, saj ju lahko s svojo skrbjo dušim – ali kakor mi je rekla štiriletnica na naših prvih skupnih počitnicah: ”Babika, ti me tako dlžiš, da še plavat ne molem.” Torej je pred menoj izziv, da sem tista babika, ki ima mehke roke in toplo srce. Predvsem pa moram imeti zaupanje Vanj, ki se ga lahko učim od prvih starih staršev, ki sta ‘triletno Marijo zaupala v varstvo duhovnikov v templju in s tem dopolnila svojo vlogo’ (vir: http.katoliska-cerkev.si). To zaupanje lahko samo z zgledom prenesem na ta dva ljuba otroka. Tudi zanju velja misel Kahlila Gibrana, kot je nekoč veljala za moje otroke: ‘Vaši otroci niso vaši otroci, sinovi in hčere Življenja so’.

babika Teja