Med sprehajanjem po mestu sem opazovala sodobne jesenske dekoracije. Nekatere zelo privlačne, naravne, polne življenja in sadov, ki nam jih daje narava, na drugi strani pa so me nekje vmes presenetile pajkove mreže, izrezane buče, okostnjaki in ostale strašljive stvari, ki naj bi se uporabljale na predvečer vseh svetih.

Moj spomin seže v čas, ko smo z mladimi na ta predvečer šli na pokopališče, opazovali tisoče svečk in zmolili za vse rajne, posebej tiste, za katere nihče več ne moli. Razmišljali smo o smrti, o tem, kaj bi mi zapustili, pisali oporoko in si delili zgodbe ob izgubah svojih. Od takrat pravzaprav doživljam pokopališče kot svet prostor in ne kot nebodigatreba grobove okostnjakov, ki strašijo, kot lahko slišimo iz starih vraž ali, še pogosteje, vidimo v privlačnih filmih in grozljivkah.

Danes? Bomo rezali buče, se lahko namaskiramo, hodimo od vrat do vrat … ? Vprašanja, ki so bila s strani otrok postavljena pod vplivom tega sveta, so bila pred nekaj leti s strani moža hitro odgovorjena. Namreč, ko so v počitniškem naselju doživeli trkanje ter »obisk« teh strašljivih podob, je prosečim “Halloweencem” preprosto povedal: »Mi pa tega ne praznujemo.« In so odšli praznih rok. Od takrat je našim otrokom jasno, da tega pri nas ni in ne bo. Seveda pa ne gre mimo pogovora o tem, zakaj to znova in znova prihaja tudi v naše kraje. Z globalizacijo, vnašanjem elementov, ki pritegnejo in nas silijo, da trošimo, nakupujemo in se prilagodimo »potrebam sodobnega človeka«, je namreč nemogoče spregledati poplavo pripomočkov in mask za ta čas.

Na drugi strani pa nam jesen ponuja toliko lepših elementov: pisano listje, plodove bukve, hrasta in divjega kostanja, ki jih lahko uporabimo za različne ustvarjalne dinamike za otroke. Pa svetle in mehke kostanjeve ježice, potem ko iz njih izpraznimo okusne plodove, ki jih skuhamo ali spečemo ter se »maskiramo« s črnimi prsti. Jesen diši. Ne le po kostanju in moštu. Zadnja trava še odganja, vresa se vijolično obarva, en kup cvetja še zmeraj cveti in zakaj ne bi uporabili vsega lepega za to, da okrasimo domove in navsezadnje tudi grobove? Lepa navada za otroke je risanje na prodnike, ki jih lahko za »zmeraj« postavimo na grob naših ljubih. In pa delanje ikeban. V času mojega otroštva sem jih zmeraj rada sooblikovala, zdaj pa tudi te ponujajo z vseh strani. Poskusimo sami s čim novim. Morda komu celo uspe pripraviti rastlinski terarij.

Na listi mamic me je te dni doseglo prevedeno pismo nemškega strokovnjaka, ki ga spodaj delim z vami. Prinaša pogled na aktualno dogajanje in tudi daje odgovore na nekatere spremembe v naši družbi. Ob bok pismu vam kličem: bodimo odprti za življenje in za lepote, ki jih prinaša jesen, »prešpricajmo« pa ure teme, ki nam jih vsiljujejo iz nekega drugega sveta. Vsi sveti nas vabijo, da pogledamo na življenje, na svetnike in se tudi sami trudimo za svetost. K temu nas nenazadnje vabi tudi letošnje sveto leto, ki ponuja odpustke ob odprtih vratih nekaterih cerkva; hkrati pa ne pozabimo, da lahko le-te ob posebnih pogojih za naše rajne darujemo tudi okoli Vseh svetih.

Andreja Lenart

Psihološke in družbene implikacije praznovanja noči čarovnic: strokovna analiza tveganj

Praznik noči čarovnic (Halloween) je v zadnjih desetletjih iz kulturnega običaja prerasel v globalni družbeni pojav. Kljub njegovi navidezni igrivosti in neškodljivosti so raziskave s področja razvojne, socialne in klinične psihologije pokazale, da ima to praznovanje večplastne negativne učinke. Ti vključujejo desenzitizacijo otrok na nasilje, zmanjšanje občutka varnosti v skupnosti, povečano impulzivnost zaradi maskiranja, potrošniški pritisk, banalizacijo smrti in negativne okoljske ter zdravstvene posledice. Prispevek analitično povzema ključna tveganja in spodbuja k ponovnemu premisleku o upravičenosti tovrstnega praznovanja v sodobni družbi.

Uvod
Noč čarovnic izvira iz keltske tradicije, a je danes globaliziran in močno komercializiran dogodek, ki vsako leto vključuje milijone otrok, mladostnikov in odraslih. Kostumiranje v like smrti, demonov in krvavih prizorov je postalo standardiziran del praznovanja. Čeprav se večina posameznikov tega praznika udeležuje z občutkom zabave, pa psihološki vplivi niso zanemarljivi. Na podlagi analize številnih empiričnih raziskav ta prispevek opozarja, da ima noč čarovnic merljive negativne učinke na čustveno, socialno in vedenjsko dinamiko posameznika in skupnosti.

1. Desenzitizacija otrok na nasilje in izkrivljeno doživljanje groze
Otroci se med praznovanjem pogosto soočajo z motivi nasilja in smrti, ki jih še niso sposobni racionalno obdelati. Študije (Wilson et al., 2016; Pynoos et al., 1998) potrjujejo zmanjšanje čustvene odzivnosti na nasilne podobe, krepitev tolerance do agresivnih vedenjskih vzorcev ter povečano pojavnost latentne tesnobe in motenj spanja. Gre za neopazno, a globoko psihološko desenzitizacijo, ki lahko vpliva na kasnejše vedenjske vzorce in čustveni razvoj.

2. Zmanjšan občutek varnosti v skupnosti
V času noči čarovnic se občutno poveča nočno zbiranje maskiranih skupin, kar v številnih lokalnih skupnostih povzroča občutek negotovosti in ogroženosti. Analize varnostnih služb v Nemčiji in drugih evropskih državah kažejo večjo pojavnost vandalizma in hrupa, več prijav motenja javnega reda ter povečano uporabo alkohola in pirotehnike. Ta pojav ustvarja okolje, v katerem se občutek varnosti zniža, zlasti pri starejših osebah, otrocih in tistih z anksioznimi težavami.

3. Deindividuacija in psihološki učinki maskiranja
Maskiranje ima močne psihološke posledice. Zmanjšuje občutek osebne odgovornosti in povečuje impulzivnost — pojav, ki ga je v klasični literaturi opisal Zimbardo (1969). To vodi do povečane pripravljenosti za kršenje pravil, nasilnih ali tvegano impulzivnih dejanj in vedenja, ki ga posamezniki v običajnih okoliščinah ne bi pokazali. Povečana stopnja vandalizma in nevarnih potegavščin v času praznika ni naključna, temveč psihološko pogojena.

4. Komercializacija in pritisk na družine
Halloween je postal tržno usmerjen dogodek, ki temelji na agresivnem oglaševanju. Ta pritisk krepi potrošniško miselnost že pri otrocih, povzroča stres in občutek neenakosti v socialno šibkejših družinah ter spodbuja izenačevanje vrednosti praznika z materialno potrošnjo. Takšna dinamika dolgoročno krepi potrošniško kulturo in zmanjšuje pomen pristnih družbenih vezi.

5. Izkrivljeno doživljanje smrti
Simboli smrti in groze — lobanje, obešene lutke, kri in grobovi — banalizirajo eno najbolj temeljnih človeških izkušenj. Raziskave razvojne psihologije kažejo, da lahko takšno zgodnje izkrivljanje zmanjša empatijo, oslabi spoštovanje do tragičnih dogodkov ter povzroči emocionalno otopelost pri otrocih in mladostnikih. Smrt postane igra — kar ima lahko dolgoročne posledice za čustveni razvoj.

6. Okoljski in zdravstveni učinki
Halloween ima merljive materialne posledice. Velike količine plastičnih mask in dekoracij, presežno uživanje sladkorja in s tem povezane zdravstvene težave pri otrocih ter pirotehnika in hrup povzročajo stres tako ljudem kot živalim. Gre za vidike, ki se jih pogosto zanemari, a so del celovitega vpliva tega praznika.

7. Pogost argument staršev: »Saj je to le domača zabava.«
Eden najpogostejših argumentov staršev je, da ni nič narobe, če se otroci – pogosto stari okoli 10 ali 11 let – doma oblečejo v čarovnice, se družijo in praznujejo brez večjih zunanjih vplivov. Ta argument se na prvi pogled zdi razumen, vendar z vidika razvojne psihologije ne zdrži resne strokovne presoje.

Prvič, otroci pri tej starosti še nimajo dovolj razvitih čustvenih in kognitivnih filtrov, da bi razumeli razliko med igro z mračnimi motivi in simbolnimi pomeni, ki jih predstavljajo figure smrti, demonov in groze. Čeprav se staršem zdi, da gre za »nedolžno igro«, otrokova podzavest takšne podobe vtisne kot realne reference in jih pozneje poveže z občutki tesnobe, nočnih strahov ali motnjami spanja.

Drugič, tovrstne zabave pogosto krepijo potrebo po tekmovalnosti in potrjevanju, kdo je bolj »strašen« ali »kul«. To pri otrocih spodbuja zunanje vrednotenje in zmanjšuje občutek notranje varnosti. Tudi brez zunanjega vpliva trgovin ali množic gre za vzorčni mehanizem normalizacije temne simbolike, ki jo otrok ponotranji.

Tretjič, kadar starši s takšnimi besedami relativizirajo problem (“saj ni nič takega”), nehote sporočajo, da so motivi nasilja, groze in smrti primerni za igro. To pa dolgoročno zmanjšuje otrokovo občutljivost in vpliva na njegov moralno-čustveni razvoj. To ne pomeni, da otrok postane nasilen, pomeni pa, da postopno izgublja občutljivost za te teme — kar ima pomembne posledice za razvoj empatije in socialne regulacije.

Četrtič, pri tej starosti je pomembno, da otroci razvijajo sposobnost kritične distance do vsebin, ki jih obdajajo. Ko starši s privolitvijo ali celo spodbudo omogočijo takšne zabave, dejansko spodbujajo zgodnje utrjevanje vzorcev, ki so kasneje težko reverzibilni.
Zato ni res, da je »domača zabava« neškodljiva. Gre za enako vsebinsko normalizacijo, kot če bi otroka redno izpostavljali filmom z nasilnimi podobami — le v bolj subtilni in družbeno sprejemljivi obliki.

Sklep
Noč čarovnic je družbeno sprejet, vendar psihološko in vedenjsko tvegan pojav, ki vpliva na otroško doživljanje nasilja, družbeni občutek varnosti, potrošniške navade in odnos do smrti. Na podlagi empiričnih podatkov je mogoče utemeljeno sklepati, da gre za praznik z negativnimi razvojnimi učinki, povečuje impulzivno vedenje in občutek negotovosti ter krepi potrošniške vzorce na račun družbene povezanosti. Posebej nevarna je relativizacija, da gre za “nedolžno zabavo doma” – saj ta prikrito, a učinkovito vpliva na oblikovanje vrednot in čustvene občutljivosti otrok. Zato strokovnjaki zagovarjajo opuščanje tega “praznika”.

Viri

  • Pynoos, R. S., Steinberg, A. M., & Piacentini, J. C. (1998). A developmental psychopathology model of childhood traumatic stress and intersection with anxiety disorders. Biological Psychiatry, 44(12), 1293–1304.
  • Speece, M. W., & Brent, S. B. (1996). The development of children’s understanding of death. Issues in Comprehensive Pediatric Nursing, 19(1), 1–17.
  • Wilson, B. J. et al. (2016). Violence in children’s television programming: Assessing the risks. Journal of Communication, 52(1), 5–35.
  • Zimbardo, P. G. (1969). The human choice: Individuation, reason, and order versus deindividuation, impulse, and chaos. Nebraska Symposium on Motivation, 17, 237–307.

dr. Hans-Peter Krause, klinični in socialni psiholog, Institut für Angewandte Psychologie, Berlin (prevod iz nemškega jezika, izvleček)