Občestvo čutim med vsemi, ki mi stojijo ob strani

V tokratnem intervjuju se nam pobliže predstavi Janez Glasenčnik iz župnije svetega Danijela na Razborju. Je gospodar na kmetiji, ki jo je podedoval po svojih starših. Po izobrazbi je inženir lesarstva in zato tudi dober »tišlar« v svoji delavnici, kjer vseskozi nastaja kaj novega. Če bi tako na hitro povprašali ljudi, kaj vedo o njem, bi bil najpogostejši odgovor zagotovo, da Janez igra orgle in vodi zbore.

Že od malih nog je glasba (predvsem sakralna) del njegovega življenja. Najprej raztegovanje meha, potem vpis v glasbeno šolo ter igranje klavirja in orgel. V domači župniji že več kot 30 let vodi zbor, tudi otroškega, pri katerem mu sedaj pomaga najstarejša hči Lara. Bil je zborovodja moškega pevskega zbora Franca Ksaverja Meška ter Mešanega pevskega zbora Dar. Predvsem pri slednjem je stkal najtrše prijateljske vezi.

Njegovi štirje otroci so ga opisali s temi besedami: vedno pripravljen pomagati, močan, skrben, prijazen, stoji nam ob strani. Za prav takšnega ga imamo tudi njegovi prijatelji in sorodniki.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Odraščal sem v klasični razširjeni krščanski družini. Poleg staršev, dveh bratov in sestre smo živeli še skupaj z dedijem, babico in očetovo teto. To, da je nedelja zjutraj čas, ko se gre k maši, nam je bilo zmeraj jasno. Skupaj smo praznovali praznike, v adventnem in postnem času pa po večerih molili rožni venec. Predvsem stara teta Ivanka je bila zelo pobožna in nas je naučila marsikatero molitev, tudi litanije smo znali skoraj na pamet. Vedno smo sodelovali v župniji in bili aktivni v kraju nasploh.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

V domači hiši. V skupnosti. In še se spoznavava.

Kdo je zate Jezus?

Jezus je zame predvsem moj sopotnik že od rojstva. Ker sem že kot otrok začel igrati v cerkvi, sva pravzaprav že sostanovalca … Ko prestopim cerkveni prag, je moj ščit in opora.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Moja mladost je predvsem lep spomin na brezskrbne trenutke in igre, ki sem jih doživljal s svojimi brati, sestro in tudi s sovrstniki. Že vsakodnevna pot v šolo je bila pravo doživetje. Takrat smo hodili še peš, največkrat skupaj s sosedovimi otroki. Lahko si mislite, da smo po poti skozi gozdove veliko naumili.

Ogromno je dogodkov, ki so mi polepšali mladostne trenutke tudi v srednji šoli in potem na fakulteti v Ljubljani.

Eden bolj živih spominov pa je ta, da sem nekega dne, ko me je nekdo razjezil, šel ven pred hišo in glasno preklinjal. Ravno takrat je prišla na obisk naša teta redovnica – s. Rafaela. Malo sem se “ustrašil” in rekel: “Kaj pa bo sedaj? Teta je prišla, jaz pa tako preklinjam …”

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Odločitev, da ostanem na kmetiji, je bila spontana. Da sem šel na pot organista, sem imel spodbudo pri takratnem duhovniku Janezu Zupancu in seveda starših.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je tam, kjer sem lepo sprejet, tudi med dobrimi prijatelji. Seveda mi je zelo blizu naša farna cerkev in kor, na katerem spremljam bogoslužja.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Občestvo čutim med vsemi, ki mi stojijo ob strani, od domačih do prijateljev. To je lahko dom, hiša Božja ali katerikoli prostor, kamor stopam.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Imam. Vem, da je že obrabljena fraza, ampak zdravje je velikokrat na seznamu mojih molitev. Predvsem pa želja, da se otroci izšolajo v dobre in poštene ljudi.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Z Marijo sva večkrat na vezi. Toliko pesmi na čast Mariji je napisanih, da jih verjetno še polovice ne poznam, sem pa vesel, da jih lahko veliko izvajam na orglah.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… bistvo naše vere.

Janez, hvala za tvoje besede. Hvala za vse tvoje melodije, ki jih igraš, ter trud pri ohranjanju pevske tradicije. Tebi in tvojim pa vse dobro.