Na Razborju je v postnem času potekal moški postni odmik z naslovom Vstani, jej. Zbrali so se moški in možje, ki so se za nekaj trenutkov umaknili iz vsakodnevnega vrveža, dela, obveznosti in notranjih napetosti, da bi v tišini, molitvi in bratstvu znova odkrili, kaj pomeni živeti kot mož, oče in kristjan. V dneh priprave na veliko noč je bil to čas, ko so mogli stopiti nekoliko stran od zunanjega hrupa in bolj iskreno pogledati tudi vase.
Rdeča nit odmika je bila svetopisemska zgodba preroka Elija, posebej trenutek, ko zlomljen in izčrpan obleži v puščavi, Bog pa mu po angelu reče: »Vstani in jej.« Prav ta podoba je zaznamovala vse kateheze. Elija ni predstavljen le kot mogočen prerok ognja in odločnosti, ampak tudi kot človek, ki je po velikih bojih in zmagah prišel do meje svojih moči. Potem ko je odločno nastopil proti mlačnosti, malikovanju in razdeljenemu srcu svojega časa, se je tudi sam znašel v stiski, utrujenosti in begu.
Kateheze so ob tem zelo jasno pokazale, kako blizu je ta zgodba tudi današnjemu moškemu. Tudi danes je moški pogosto vrednoten po tem, koliko zmore, koliko ustvari, koliko zasluži in kako dobro obvladuje stvari. Svet mu govori, naj bo močan, uspešen in neomajen, vera pa mu razodeva nekaj globljega: da prava moč ni v tem, da vse nosi sam, ampak da prizna svojo omejenost in se odpre Bogu. Elijev zlom pod grmom je zato postal podoba trenutkov, ko človek ne zmore več, ko se sesujejo njegove predstave o sebi, ko ugotovi, da ni odrešenik svoje družine, svojega dela ali svojega sveta.
V katehezah je močno odmevalo tudi opozorilo pred razdeljenim srcem. Tako kot je Elijev čas zaznamovalo mešanje vere z drugimi “bogovi”, tako tudi danes človek hitro razdeli svoje srce med Boga, uspeh, udobje, nadzor, storilnost in samouresničevanje. Ravno zato je postni čas priložnost za notranjo poenotenost, za vrnitev k bistvu in za iskreno vprašanje, komu zares pripada moje srce.
Pomemben poudarek odmika je bil tudi v tem, da Bog človeka v njegovi slabosti ne zavrne. Eliju ne očita njegovega strahu, ampak ga nahrani. Ne zlomi ga še bolj, ampak mu da dovolj moči za pot. V tem je bila prepoznana globoka povezava z evharistijo, ki ni nagrada za popolne, ampak hrana za utrujene, šibke in lačne. Ob adoraciji, skupni molitvi in tihih trenutkih pred Gospodom so mogli udeleženci znova okušati, da Bog pogosto ne govori v hrupu, moči in velikih vtisih, ampak v tihem, rahlem glasu, ki ga je mogoče slišati le v zbranosti srca.
Pomemben del odmika je bilo tudi skupno delo in preprosto bratstvo. V pogovorih, sodelovanju in navzočnosti drug ob drugem se je utrjevalo spoznanje, da moški ni poklican hoditi sam. Tudi v veri in življenju potrebuje prostor, kjer sme biti resničen, kjer lahko odloži breme in kjer se spomni, da ga Bog kliče ne le k vztrajnosti, ampak tudi k zvestobi.
Moški postni odmik na Razborju je bil tako priprava na veliko noč in hkrati priprava na vsakdanje poslanstvo. Udeleženci so se vračali domov z vabilom, naj bodo v svojih družinah bolj budni, bolj navzoči, bolj ponižni in bolj odprti za Boga. Kajti prava moč moža ni v navidezni nepremagljivosti, ampak v srcu, ki se pusti srečati, nahraniti in voditi Gospodu. In prav v tem duhu je skozi ves odmik odmeval preprost, a močan klic: Vstani, jej.
MJ
