Srečanje z Alfo me je spremenilo … To je moja zgodba
Počutila sem se zelo utrujeno, ujeto v vsakdanjih službenih in družinskih obveznostih, ki jim ni bilo videti konca, pestile pa so me tudi resnejše zdravstvene težave. Zaradi prevelikega obsega dela sem službo nosila domov in delala pozno v noč, tudi do jutra, če je bilo treba, hkrati pa so me čakala vsa družinska opravila. Počutila sem se izgubljeno znotraj tega tempa življenja, bila sem brez volje, čustveno in fizično izčrpana. Vedno sem dajala vse od sebe, da bi se ljudje okoli mene (tako v službi kot doma) počutili srečne in zadovoljne. Zame ni bilo časa. In tako sem se počasi lomila …
Po mnogih zdravstvenih pregledih je zdravnik specialist za vzrok mojih zdravstvenih težav določil izgorelost. Predlagal mi je, da pustim trenutno službo ali pa vsaj spremenim način opravljanja slednje. Njegovih nasvetov žal nisem upoštevala in tako pristala na operacijski mizi … Po operaciji sem še isti dan opravljala »nujne« službene obveznosti iz bolniške postelje, da ne bi bilo težav v službi zaradi moje odsotnosti … Mesec dni sem preživela v bolniškem staležu in v tem času tudi opravljala službo od doma. V mesecu dni svoje odsotnosti in dogodkih, ki so se v tem času zgodili, sem malo spremenila svoj življenjski slog in si kak dan vzela tudi čas za sprehod s svojo družino. Na sprehodih po mestu sem vedno znova opazila listke z napisi »Alfa«. Bili so v bližini cerkve, na oknih župnišča, na drevesu …
Nekega večera smo na željo otrok stopili v cerkev, da prižgemo svečko za naše zdravje. Tam sem zagledala napis »Alfa? Zakaj pa ne?«. Težko z besedami opišem, kaj se je takrat zgodilo. Začutila sem, da moram poskusiti. Zbrala sem pogum in se odločila, da se prijavim. Bližalo se je prvo srečanje. Imela sem tisoč razlogov, zakaj se srečanja ne bi udeležila. Nikogar nisem poznala in nisem vedela, kaj naj pričakujem. Ko sem prišla na srečanje, sem bila prijetno presenečena, ker so nas že pri vhodu s prijazno in toplo dobrodošlico sprejeli nasmejani obrazi in povabili na srečanje. Zbrala se nas je cela množica ljudi različnih starosti. Zame so bili večinoma neznanci. Dobili smo listke in se posedli za omizja. Alfa se je pričela. Bilo je super.
Vsak teden sem komaj čakala na novo srečanje, ker sem se tam počutila prijetno, kot doma. V manjših skupinah smo se pogovarjali o smislu, življenju, o vsakodnevnih stvareh, si zaupali težave, stiske … Nikoli ne bi verjela, da je mogoče tako hitro stkati vezi s popolnimi tujci in da lahko neznanci tako hitro postanejo pomemben del naših življenj. V manjših skupinah smo bili udeleženci različnih starosti, življenjskih nazorov, odnosov do vere. Vsak je bil dobrodošel točno tak, kot je. Stkala se je nevidna vez, ki nas je povezovala, nam dajala moči, predvsem pa nam dajala upanja, da nismo sami na tej poti.
Še danes se z velikim veseljem spominjam naših srečanj in ljudi, ki sem jih spoznala. Hvaležna sem za vsako pesem, iskren pogled, nasmeh, podeljene izkušnje in možnost, da sem bila del tega dogajanja. Na življenje gledam drugače in cenim vse, kar mi je položeno na pot. Prepričana sem, da se vse okoli nas dogaja z nekim namenom. Da nas nauči, utrdi ali pa samo opomni, da je pomembno, kako živimo vsak trenutek našega življenja.
Alfo toplo priporočam vsakomur. Pridite in podarite sebi to izkušnjo kot darilo za življenje. Mislim, da jo sedaj v teh razmerah, ko smo zaprti v svoje domove in preživljamo vsak svoje stiske, strahove, še kako potrebujemo, da nam vlije upanja za naprej.
Zberite pogum in pridite pogledat. Alfa je le en klik stran.
