Ali se tradicionalna verska vzgoja in osebna vera lahko srečata?

Silvija Paar Sekuti je žena, mama in močna ženska, ki jo srečujemo nasmejanega obraza in odprtega srca. Je čuteča sogovornica in pristna pričevalka. Z družino so vključeni v Družinsko katehezo, z možem vsak v svojo moško oz. žensko skupino, oba pa sta bralca Božje besede. Po Alfi ostaja vpeta v mala občestva ter se pridružuje romanjem in ostalim aktivnostim, ki jih ponuja Pastoralna zveza.

Z nami je delila svojo pot vere in spoznanja, ki so včasih presenetljiva. Se po birmi res zgodi poseben trenutek razlitja Duha ali je to zgolj pljusk, ki mlade odnaša iz Cerkve? Ali se tradicionalna verska vzgoja in osebna vera lahko srečata?

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz velike, povezane družine in sem najstarejša med tremi sestrami. Otroštvo sem preživela v razširjeni družini, najprej z eno, potem pa še z obema babicama. To je bil čas brezskrbnega otroštva, polnega topline in varnosti. Starša sta bila ljubeča, predana in delovna. Skrbela sta za nas otroke in tudi za svoje starše, kar me je naučilo spoštovanja, odgovornosti in pomena medsebojne pomoči.

Odraščali smo v duhu krščanskih vrednot, za katere sem staršem iskreno hvaležna. Družina je bila zelo vpeta v življenje župnije: dedek je bil organist in zborovodja, babica je kuhala za duhovnika, starši so peli v pevskem zboru, jaz in sestre pa smo sodelovale kot ministrantke in pevke.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Jezusa sem spoznavala postopoma. Najprej skozi verouk, kjer sem o njem veliko slišala, ampak ga še nisem osebno občutila. Poseben trenutek zame je bila birma; takrat sem prvič močneje začutila Njegovo navzočnost. Vendar lahko rečem, da sem Jezusa zares globoko in osebno spoznala šele pred dvema letoma na srečanjih Alfa. To je bilo zelo intenzivno obdobje, polno milosti. Prvič sem zares dojela, da Jezus ni le zgodovinska oseba ali verski simbol, ampak da je živ, da deluje, da je tukaj, zdaj, z nami. Ta izkušnja mi je odprla srce in poglobila mojo vero. Od takrat naprej se je moj odnos z Njim popolnoma spremenil. Postal je moj spremljevalec, opora in prijatelj v vsakdanjem življenju.

Kdo je zate Jezus?

Zame je Jezus živi Bog, ki me ljubi brezpogojno, takšno, kot sem. Je tisti, h kateremu se obračam v hvaležnosti, stiski, dvomih in veselju. Z Njim delim vse: svoje uspehe in padce, strahove in upanja. Daje mi moč in mir. Vodi me, a me ne sili. Spodbuja me, a me ne obsoja. Po Njegovi bližini sem se začela zavedati, da nisem nikoli sama – da je On vedno z menoj.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Imela sem zelo lepo otroštvo in mladost. Veliko lepih spominov me povezuje z družinskimi trenutki, ko smo se zbrali vsi, družina in sorodniki, ob rojstnih dnevih, zakramentih in praznovanjih. Posebno dragoceni so mi spomini na naša družinska romanja na Brezje k Mariji Pomagaj. Tja smo hodili z veliko hvaležnostjo in zaupanjem. In tja se danes redno vračam tudi s svojo družino.

Zelo topli so mi tudi spomini na obiske pri moji babici in dedku, ki sta v času skupne države, bivše Jugoslavije, živela v Vojvodini. Njuno preprosto življenje v skromni hiški, ob domačih živalih in vrtu, mi je pokazalo, kako ceniti preprostost in da prava sreča ni v bogastvu, temveč v majhnih stvareh: v iskrenem nasmehu, sladki lubenici, v skupnih trenutkih in v zadovoljstvu, ki izhaja iz poštenega dela. Ti trenutki so zame nepozabni in jih nosim s seboj kot nekaj svetega.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Vedno sem bila radovedna in me je zanimalo veliko stvari, zato dolgo nisem vedela, katera pot je prava zame. Prvotno sem si želela postati veterinarka, saj imam veliko ljubezni do živali in empatije do vseh živih bitij. Sčasoma pa sem spoznala, da me najbolj izpolnjuje delo z mladimi. Našla sem se v šolstvu, kjer lahko z ljubeznijo in razumevanjem pomagam otrokom in mladostnikom. Moja pot ni bila enostavna ali jasna, ampak je zorela skozi izkušnje, ki so me oblikovale in usmerile k mojemu poslanstvu.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj, kjer najbolj čutim Božjo bližino, je naša majhna, skromna hiška v samoti Pohorja, kjer me obdaja tišina in spokojnost. Prav posebno doživetje so zame slavljenja in Sveta evharistija, kjer občutim moč Božje prisotnosti. Pogosto pa Boga začutim tudi v preprostih, vsakdanjih trenutkih, na primer, ko se moja hčerka zvečer stisne k meni in skupaj moliva. Takrat je Božja bližina še posebej pristna in ganljiva.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našla svojega?

Se strinjam, da je za kristjana občestvo zelo pomembno, zato sem iz srca hvaležna za skupnost Pastir v Slovenj Gradcu, kjer smo bili sprejeti z veliko topline in ljubezni. Tu sva z možem našla iskrene prijatelje, ki so nam postali kot družina in sva začutila pravo moč skupne vere. Naši duhovniki so res pravi dar. Simon s svojimi navdihujočimi pridigami, ki nas vedno znova spodbudijo k premišljevanju in poglobljenemu pogovoru, da z možem še dolgo ne moreva zaspati. Damjan, ki nas z molitvijo in polnostjo Svetega Duha podpira in vodi v težkih trenutkih. Marko, ki nas razveseljuje s svojo radostjo, igrivostjo in vedno najde lepo besedo. Ernest, ki nas navdihuje s svojo preprostostjo, dragocenimi izkušnjami in čudovitim petjem.

V celoti se je tudi moja družina z veseljem vključila v različne skupine – družinsko katehezo, mala občestva, Exodus, žensko skupino … kjer skupaj rastemo v veri, ljubezni in prijateljstvu. Tu se počutim zares sprejeto in lahko s ponosom rečem, da sem končno našla svojo čredo. 🙂

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Pravzaprav nimam velikega seznama želja, ki bi čakale na uresničitev. Največja želja je, da smo vsi zdravi in da med nami vedno vlada ljubezen ter medsebojno spoštovanje. Ker rada potujem, predvsem v države tretjega sveta, pogosto razmišljam o tem, da bi kdaj šla pomagati misionarjem. Pa tudi kakšen Camino bi bil zagotovo lep izziv in duhovna izkušnja, ki bi jo bilo lepo doživeti.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marijo dojemam kot Mamo, ki me vedno sprejme v topel in ljubeč objem. Moja mama, babica po očetovi strani, je bila zelo predana Mariji. Spomini na najine šmarnice, ko sva cel maj vsak večer hodili k sveti maši in prepevali pesmi Mariji v čast, so mi zelo dragi.

Z družino se redno vračamo k Mariji Pomagaj, saj nama je bila njena priprošnja pri Bogu izjemno pomembna v času, ko sva si z možem želela otroka. Pred njenim oltarjem sva se z možem tudi poročila in krstila hčerko Anadito, kar daje temu svetemu kraju še poseben pomen.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… najbolj zanesljivo satelitsko povezavo z nebesi, brez prekinitve in vedno dosegljivo. 🙂 Prinaša mi mir, tolažbo in moč. Z njim lažje predam Bogu vse, kar me teži in čutim, da me Marija nežno vodi k Jezusu – tudi takrat, ko sama ne najdem pravih besed.