Božjo bližino najmočneje čutim pri slavljenju

Ksenija Poklič je energična ženska, ki jo večinoma srečamo v Alfa okolju, sodeluje pa tudi kot bralka beril in zelo rada slavi z vsem bitjem. Pri Alfi že peto leto sooblikuje srečanja, potem ko je sama izkusila njeno moč.

Poklicno je vzgojiteljica, svoj dar dela z otroki je vnesla tudi v naše aktivnosti, saj je že večkrat pripravila tudi luštne (koronske, igrane, šmarnične …) zgodbe za otroke iz PZŽ, bila je tudi Miklavževa pomočnica.
Ksenija je prijetna sogovornica, odkrita, globoka, nasmejana, srečanja zna razelektriti z mnogimi dovtipi. Prepričana je, da je delo z ljudmi tisto, kar ji je pisano na kožo in da ima ogromno darov, s katerimi želi obogatiti svet.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz tradicionalne krščanske družine. Odraščala sem na podeželju med prijatelji ter sorodniki, s katerimi smo zelo radi preživljali čas v naravi in se igrali na igrišču. Doma smo imeli manjšo kmetijo, skrbeli smo za živali, zato dela nikoli ni zmanjkalo. Včasih nad tem delom nisem bila preveč navdušena, verjamem pa, da me je prav ta način preživljanja otroštva oblikoval v osebo, kakršna sem danes. Poleg tega sta veliko vlogo v mojem življenju imela moja stara starša, s katerima smo živeli v isti hiši, z njima sem preživela ogromno časa. Hvaležna sem za vse vrednote, ki so mi bile privzgojene.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Moj spomin seže v otroštvo, na počitnice, ki sem jih preživljala pri babici v Mislinji. Ona me je naučila prvo molitev Sveti angel, kar je bil prvi korak k veri. Nato pa verouk, skavti, birmanske skupine … V vsem tem sem zelo uživala in spoznavala vero na način, kot nam je bila takrat podana. Ko sem šla v srednjo šolo v Maribor, sem se od verske skupnosti precej oddaljila. V cerkev sem šla le še za večje praznike in med težkimi obdobji.

Pred nekaj leti sem ob nenadni smrti dedka in umiranju ome preživljala zelo težke čase. To je bilo obdobje, ko se mi je kdaj zdelo, da ne bom več zmogla. Začela sem se vsakodnevno obračati na Boga in ga prositi za pomoč, za moč, da bom zmogla. Tu sem verjetno prvič začutila in doživela, kako deluje Božja ljubezen, zato mi je izredno pri srcu citat iz Svetega pisma: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13), ki me vsakič znova spomni, kako sem bila utrujena, brezvoljna, zaskrbljena in prestrašena. Isto kot moja mama. Bog pa nama je dal milost, da sva v veselju, ljubezni in miru poskrbeli za babico do njenega zadnjega dne. Vera in odnos do Jezusa sta se začela močno spreminjati in poglabljati, ko sem se udeležila Alfa srečanj pred šestimi leti. Od takrat se je ogromno spremenilo v mojem življenju. Vrednote, način življenja, doživljanje stvari, dogodkov, oseb … Začela sem živeti bolj polno. Z vsako novo Alfo, kjer sem kasneje prevzemala različne vloge, sem rasla in še rastem, tudi duhovno.

Kdo je zate Jezus?

Zaradi vsega, kar sem povedala, lahko rečem, da je Jezus zame čista ljubezen. Je tisti, ki me opogumlja, mi daje moč, me krepi in tolaži ter je moj večni spremljevalec in zaupnik.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabila?

Predvsem sem hvaležna za ogromno lepih spominov, tako da bi zelo težko izpostavila eno doživetje. Vesela sem, da sem odraščala z dobrimi ljudmi, kjer nam prav nikoli ni bilo niti za minuto dolgčas. Res sem hvaležna, da sem odraščala v časih, ko še ni bilo mobitelov. Kar se tiče skupnosti, imam še danes v spominu skavtski tabor, kot bi bilo včeraj. Petje ob kitari, učenje preživetja v naravi, strah pred Gargamelom, umivanje z vodo iz vodnjaka, preživetje brez elektrike in doooooolgi pohodi v neznano.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Mislim, da je moje poslanstvo delo z ljudmi. Imam srečo, ker je to tudi moj poklic. To sem spoznala kar hitro. Vedno bolj se zdi, da je del mojega poslanstva tudi pomoč ljudem. Verjamem pa, da mi je Bog dal ogromno darov, da še ima načrte z mano in da so tu še poti, ki čakajo na moj korak. Večkrat v molitvi prosim tudi za to, da mi jasno pokaže, če je moja pot prava.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Božjo bližino najmočneje čutim pri slavljenju. To so občutki, ki jih težko ubesediš. Prav tako imam zelo rada naravo, posebej če je to nekje ob vodi. Takrat se rada usedem, zadiham, umirim in zmolim. Posebno bližino Boga pa čutim tudi pri skupni molitvi. To je bila zame pred nekaj leti čisto nova izkušnja. Ko se dva ali trije zberemo in molimo skupaj, drug za drugega in za ljudi, ki nas za to prosijo. To izkušnjo, te občutke, da ljudje zate molijo, bi privoščila prav vsem.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našla svojega?

Sprejeto se počutim pri vseh druženjih, ki jih organizira Pastoralna zveza. Najbolj sem se zaenkrat našla pri Alfi. Zdaj je že pet let, odkar pomagam soustvarjati, voditi ter organizirati srečanja, in mislim, da je to tudi eno izmed mojih poslanstev.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Želim si, da bi bila zdrava, da bi lahko bila ustvarjalna, koristna, aktivna. Ostalo pa »Bogu hvala«, ker imam vse, kar potrebujem in sem za to res hvaležna.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marijina ljubezen me je prevzela v Medžugorju, zato se ji veliko priporočam.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… mir, varnost, upanje.

Ksenija, najlepša hvala za tvojo podelitev. Prav navdušuje tvoja drža razpoložljivosti in odprtosti ob vsej hvaležnosti, ki jo izražaš. Blagoslova in veliko ustvarjalnega duha ti želim še naprej.