Praznik Jezusovega darovanja se že od nekdaj imenuje tudi svečnica. Simbol goreče sveče, ki použiva samo sebe, da daje svetlobo, je čudovita podoba Kristusa, ki je zapustil Očetovo naročje, prevzel nase »meso in kri« človeštva (prim. Heb 2,14) ter premagal smrt prav s tem, da je ljubil in se daroval. Človek, ki se daje brez strahu, kaže na to, da je že prešel v logiko Kristusa, v logiko Sina, ki mu Oče daje življenje in se zato ne počuti ogrožen. Svečnica je tudi praznik posvečenega življenja. Prav posvečeni naj bi svetu kazali držo lastne neogroženosti. K temu smo poklicani prav vsi krščeni. Ker smo oblečeni v Kristusa, smo usposobljeni, da razodevamo Luč. Nismo mi Luč, smo pa svetilke, poklicane, da se pustijo prižgati Svetemu Duhu in razodevajo Luč.

Starček Simeon je predstavnik Izraela, tistega dela človeštva, ki je znalo pričakovati in prisluškovati. Po grehu ima človeštvo »prazno naročje« in čaka, da ga napolni Odrešenik, ki nam edini lahko vrne Očetovo naročje. Dokler je naročje prazno, je človeštvo staro, kajti greh nas je postaral. Ko Simeon sprejme Odrešenika, pa vzklikne kakor mladenič, poln življenja! Odrešen človek je vedno mlad.

Simeon si praznega naročja ni poskušal napolniti sam s tolažbami tega sveta, ki samo »mašijo«, nikdar pa ne napolnijo. Vedel je, da potrebuje Odrešenika, in je znal čakati na tolažbo (Lk 2,25). Znal je tudi prisluškovati Svetemu Duhu (Lk 2,26). Tisti, ki posluša Duha, je vedno ob pravem času na pravem mestu. In zgodi se srečanje! Naročje se napolni in človeštvo je ponovno vrnjeno v Očetovo naročje. S tem postane dopolnjeno. Kristjani smo dopolnjeni. Vemo, čigavi smo. Vemo, da je naš dom v Očetovem naročju. Zato smo prižgane sveče, poslane, da svetu, ki zaradi strahu pred smrtjo tiči v temi suženjstva (Heb 2,15), vrnemo upanje. S tem vrnemo novo logiko življenja in vrnemo Cilj.

Jezus je znamenje, kateremu se je in se bo nasprotovalo, postavljen v odrešenje in padec mnogim (Lk 2,34). In tako velja za vsakega kristjana, ki zares živi Luč. Tema je in bo nenehno vznemirjena, ko se sredi nje pojavi svetloba, tj. logika ljubezni in daritve. Zato se bo tema bojevala z lučjo in ne obratno. Toda Luč je že zmagala! In njena moč je v tem, da sije in ljubi. To je tudi naše poslanstvo – da ljubimo zaradi ljubezni same, ne glede na okoliščine. Da ostajamo v Očetovem naročju. Da smo prižgane sveče, polni Svetega Duha in da Luč prinašamo v vsakdanjost našega življenja. V padec in vstajenje mnogim.

Anja Kastelic