Družina je prvo in najpomembnejše občestvo

Janez Podstenšek je poročen mož, oče in dedek, aktiven član župnijske skupnosti že od malih nog. Na srečanjih zna zmeraj podeliti kakšno modrost in je vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Srečamo ga lahko tako v pisarni kot na koru ali pa za ambonom, ko bere Božjo besedo. Večino časa ga poznamo kot organista in zborovodja.

Z ženo rada poskrbita tudi za lačne želodčke, velikokrat je to bilo na Alfa srečanjih ali ob kakšni drugi priložnosti, ko je potrebno poskrbeti za ljudi v PZŽ. Janez je vpet v pastoralno dogajanje v teh krajih že od nekdaj, zato nam je povedal kar nekaj zanimivosti, ki jih je doživel na tem področju in so usmerjale njegovo življenjsko pot.

Vabljeni k branju, ki vam odstira pogled na pastoralno dogajanje od nekdaj do danes in nam v tednu družine nakazuje, kje se začenja bit občestva.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz delavske družine. Oče je bil čevljar v državnem podjetju, mama gospodinja, ki je od doma prinesla znanje šivanja, zato se je ukvarjala tudi s tem. Za naju s sestro je praktično vse do srednje šole vsa oblačila naredila mama, oče pa obutev. Najprej smo živeli na Štibuhu, od koder smo se preselili v hišo v mestu, kjer živim še danes. Sami smo imeli vrt in njivo, kjer smo pridelovali zelenjavo (krompir, fižol in druge pridelke); prav tako pa smo redili kokoši in občasno zajce. Vsako leto smo zredili tudi prašička, da smo si pridelali meso. Bili smo precej samooskrbni, v petdesetih letih pa smo bili deležni tudi paketov iz mednarodne pomoči UNRRA. Oče se je ukvarjal tudi s čebelarstvom, zato nam medu nikoli ni manjkalo.

Nedelje in prazniki so se obvezno pričeli z obiskom sv. maše, tudi doma smo redno molili vsako jutro in večer ter pri dnevnih obrokih. Veliko smo hodili na sprehode in izlete. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, sem po vseh opravljenih šolskih obveznostih ogromno časa preživel skupaj z drugimi otroki iz ulice na prostem. Ker ni bilo skoraj nobenega prometa, je bila ulica s pripadajočimi dvorišči naše igrišče, ki smo ga dodobra izkoristili.

Počitnice smo radi preživljali pri starih starših v Mislinji, kjer smo dneve napolnjevali z igro in pomočjo pri raznovrstnih delovnih opravilih, zvečer pa je bila na vrsti molitev rožnega venca. V dnevni sobi smo pokleknili vsak ob svojem stolu in izmenjaje molili naprej, stari oče pa je poskrbel, da nihče ni zakinkal ob molitvi.

Z veseljem rečem, da sva s sestro imela prav lepo in bogato otroštvo.

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Prvo spoznavanje je potekalo ob nedeljskih in prazničnih obiskih sv. maše.

Naslednji korak je predstavljal obisk verouka že od 1. razreda osnovne šole dalje. Verouk je potekal v zakristiji župnijske cerkve, kjer nam je g. župnik Soklič s slikovitim pripovedovanjem poskušal približati Boga, Marijo, vero in Cerkev. Zaradi mrzlih zim, ki so takrat še vladale, pozimi verouka nismo imeli, smo pa vse zamujeno nadoknadili v toplejših mesecih. Kasneje so verouk prevzeli kaplani, ki jih je škof pošiljal v našo župnijo. Za našo generacijo je bil pomemben g. Kraljič, ki nas je s svojo gorečnostjo znal navdušiti za Boga. Nekje v 3. razredu osnovne šole me je g. Soklič povabil v ministrantske vrste in kmalu mi je ministriranje pri maši postalo eno najljubših opravil. Ni mi bilo težko vsak dan, poleti in pozimi, v lepem ali grdem vremenu, navsezgodaj zjutraj odhiteti v cerkev in sodelovati pri sv. maši. Ker je le ta v tistih časih bila še v latinščini, smo se seveda morali na pamet naučiti vseh latinskih mašnih odgovorov.

Po prihodu kaplana g. Kraljiča se je začelo veliko delati tudi na poživitvi ljudskega petja. Vsako nedeljo po maši smo imeli v cerkvi pevske vaje. Ker sem obiskoval pouk klavirja v glasbeni šoli, me je g. Kraljič hitro aktiviral, da sem med tednom ljudsko petje tudi vodil in spremljal na harmoniju.

Tako je preko množice vseh teh dejavnosti potekalo tudi seznanjanje z Jezusom.

Kdo je zate Jezus?

Najprej Bog, Stvarnik in Vladar vsega, kar je. Tisti, ki daje življenje vsemu, kar biva. Gospodar vsega. Lahko mu rečemo tudi Kralj vesoljstva. Ko iz poznavanja nekaterih zgodovinskih dejstev razmišljam o tem, kako so se podložniki vedli do svojih vladarjev, se mi včasih zdi, da je vidik našega odnosa do Boga, do Jezusa in do sv. Trojice preveč zanemarjen.

Tolaži in veseli pa me drugo dejstvo. Jezus ni samo oddaljen Bog, ampak je Bog z nami, Bog, ki je svojo ljubezen in naklonjenost do človeškega rodu pokazal s tem, da je »sestopil« iz nebes, da je postal eden izmed nas, da je sprejel vse omejitve in pomanjkljivosti, ki jih na svojih plečih nosimo ljudje. In s tem izničil tisto strahospoštovanje, ki so ga v zgodovini do svojih vladarjev, ki so sami sebe mnogokrat imeli za božanstva, čutili njihovi podrejeni. Tako lahko Jezusu z veseljem in lahkim srcem rečemo »moj prijatelj« ali celo »moj brat«. In to je pri vsej stvari najlepše, najbolj razveseljivo. Neskončni Bog – moj prijatelj in brat. Pred Boga ni treba več stopiti v strahu in trepetu, ampak grem pred Jezusa kot na obisk k najboljšemu prijatelju. In kot tak me spremlja na vseh mojih poteh.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Lahko bi rekel, da jih je nešteto, zato je težko izluščiti samo enega od njih. Morda bi posebej omenil birmo. K birmi sem šel po končanem 6. razredu. Birme so v tistih časih potekale drugače kot danes. Škof, takrat je bil to g. Držečnik, se je s svojim tajnikom za dober teden preselil v Slovenj Gradec, od koder je dnevno hodil birmovat po posameznih župnijah naše dekanije. Ker je bilo župnišče moj drugi dom, g. Soklič me je namreč povabil, da sem poleg ministriranja pomagal tudi pri delu v župnijski pisarni, sem imel to priložnost in srečo, da sem skupaj s škofom tudi jaz vsak dan odhajal po župnijah in povsod pomagal pri samem poteku sv. birme. Birme so se vršile vsakih šest let, zato je bilo tudi birmancev povsod zelo veliko – mislim, da jih je bilo samo v Slovenj Gradcu nekaj sto.

Drugo tako nepozabno doživetje pa je bila udeležba na prvi novi maši leta 1962. Novomašnik je bil g. Rafko Valenčič, ki je imel novo mašo v Ilirski Bistrici. Kaplan g. Kraljič je bil povabljen na to mašo in je mene vzel s seboj. Cerkev v Ilirski Bistrici je precej drugačna od naše in mi je bila všeč, bilo je prisotnih veliko duhovnikov in bogoslovcev, zbor ob spremljavi orgel je čudovito prepeval – skratka, počutil sem se kot v malih nebesih. Po maši smo se odpravili na novomašnikov dom; v času, ko so na naših cestah kraljevali fički in njim podobni avtomobili, sem se peljal z mercedesom. In potem na pogostitvi! Veliko je bilo povabljenih gostov in ker je bilo tudi veliko bogoslovcev, so ti vzeli vajeti v roke in izvedli brez števila zabavnih skečev. Prav bolelo me je vse od silnega smeha. Zvečer sva pot nadaljevala v Opatijo, kjer sva bila potem še en teden gosta pri sestrah usmiljenkah. Te so namreč v času študija materialno podpirale g. Kraljiča in so ga zato tudi povabile k sebi na krajši dopust. Ker pa se je sestram pokvaril harmonij, je g. Kraljič skoraj ves čas porabil za popravilo tega instrumenta.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo, je bila enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Glede na to, da je bilo kar nekaj let župnišče moj drugi dom in sem v njem preživel lepo število dni in ur, sem imel priložnost, da sem od blizu spoznaval življenje in delo duhovnikov. Ker me je posebej privlačila lepota liturgije, pa še g. Soklič me je pri tem spodbujal, sem se odločil za duhovniški poklic. Tako sem po končani osnovni šoli vstopil v dijaško semenišče v Mariboru in tam končal šolanje na gimnaziji. Potem sem se vpisal na Teološko fakulteto, vendar sem moral takoj po zaključku gimnazije na služenje vojaškega roka daleč na jug naše takratne države Jugoslavije. V skladu z idejno usmeritvijo v Jugoslaviji sem bil v vojski nekajkrat deležen poskusa »spreobračanja«, vendar so zaradi mojega vztrajanja na izbrani poti nazadnje obupali nad menoj. Čeprav okolje ni bilo naklonjeno veri, smo imeli bogoslovci to srečo, da je ob večjih cerkvenih praznikih prihajal v mesto, kjer je bila vojašnica, katoliški duhovnik iz Niša, tako da smo lahko pri njem opravili sv. spoved in prejeli obhajilo. Srečevali smo se na različnih mestih, največkrat v kakšnem parku, enkrat pa celo v pravoslavni cerkvi.

Takoj po končani vojaščini sem pričel s študijem teologije, ki me je s svojo širino in ob asistenci izvrstnih profesorjev zelo pritegnil. Ob tem je bilo tudi bivanje v bogoslovju zelo lepo in prijetno, saj sem tam srečal ogromno zelo dobrih in prijaznih fantov. Medtem ko smo na fakulteti na Boga gledali predvsem »od zunaj« in govorili »o Njem«, je za našo duhovno rast v bogoslovju ob pomoči ravnatelja in študijskih prefektov skrbel spiritual. Pri večerni molitvi smo vsak dan dobivali »točke«, ob katerih smo potem meditirali – razmišljali naslednji dan pred jutranjo mašo v semeniški kapeli.

Leta so hitro tekla, ob tem pa sem pričel spoznavati, da vse le ni tako enostavno in preprosto, kot sem si najprej predstavljal, in da pot, ki sem si jo izbral, zame ni tista prava. Tako sem se odločil, da študij prekinem. Seveda je potem moja življenjska pot zavila v popolnoma druge vode. Hvaležen pa sem Bogu, da se s tem ni prekinila moja povezanost z Njim in Cerkvijo, ampak sem ostal do danes močno vpet v življenje in delo Cerkve.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Moram reči, da je teh krajev kar nekaj.

To je skromna kapelica z Jezusom v tabernaklju, kjer sem lahko sam z Njim. To je mogočna katedrala, postavljena v Božjo čast in slavo, kjer lahko z občudovanjem vzkliknem: »In vendar, naredil si človeka le malo nižjega od angelov« (Ps 8,6). To je prostrana livada, ki je posejana s tisoči pisanih cvetlic. To je gozd s tihim šelestenjem mogočnih dreves. To je mogočni gorski masiv s strmimi skalami in globokimi prepadi, kjer lahko samo ponižno skloniš glavo in rečeš »moj Bog, kako si velik«. In to je jasno nočno nebo z milijoni in milijardami bleščečih zvezd in zvezdic, kjer se verjetno najbolj zaveš veličine in modrosti in dobrote Boga, ki je vse to ustvaril in nam dal možnost in priložnost, da lahko to doživljamo in občudujemo.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Za družino pravimo, da je osnovni gradnik vsake družbe. Torej je družina tisto prvo in najpomembnejše občestvo, ki nam je dano. Šele iz te skupnosti lahko potem rastejo druge, večje in obsežnejše. Ena od njih je tudi župnijska skupnost. Čeprav je to morda samo neka zunanja forma, se vendarle čutim v njej doma, je moja, je naša. Je neka razširjena družina, ki ji pripadam. To me do določene mere zadovoljuje. Ker sem že skoraj vse življenje član različnih pevskih sestavov, lahko rečem, da so tudi ti skupnost, ki ji z veseljem pripadam in ji po svojih najboljših močeh darujem svoj čas in svoje moči.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Na svetu je ogromno lepega, ustvarjenega po Božji zamisli ali po delu človeškega uma in rok. Vse to sem vedno rad občudoval, tako v domačem okolju kot na številnih potovanjih po Evropi. Podarjeno mi je bilo pokukati tudi v Ameriko. Ker pa sem mnoge od teh lepot doživljal v času, ko sem bil še sam, bi si želel nekatere od njih, ki so se mi posebej vtisnile v srce, podoživeti še v dvoje, skupaj z ženo.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Marija je bila preprosto judovsko dekle, ki ji je Bog namenil pomembno vlogo, da na svet prinese Njegovega Sina, ki je postal Človek. Marijino Božje materinstvo je torej njena najpomembnejša življenjska vloga, vse ostalo je postranskega pomena. Brez njenega materinstva bi ostala to – preprosta, neznana judovska žena. Tako pa je dobila eno glavnih vlog v Božjem odrešitvenem načrtu. Ko je Jezus na križu učencu rekel »Glej, tvoja mati«, je s tem njeno materinsko vlogo razširil na vse človeštvo, zato je zame Marija najprej tista, ki nam je s svojim DA podarila Boga – človeka, nato pa tista, ki je postala tudi naša mati in nas vodi k svojemu Sinu. Seveda nas pri tem podpira in nam pomaga s svojo priprošnjo pri Bogu. Do mame pa večina od nas čuti navezanost, hvaležnost in ljubezen.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

Molitveni skelet. Molitev, ki je preprosta v svojem bistvu, a prav zaradi tega silno priročna in pomembna. Je okvir, v katerega lahko vpnemo vse naše druge osebne molitve. Je vez, ki nas po Mariji najhitreje poveže z Bogom. Je molitev, ki nas spominja na najpomembnejše postaje Kristusovega zemeljskega življenja. Je molitev, ki nas usmerja h končnemu cilju našega življenja – biti pri Bogu in v Njem.

Janez, hvala za podelitev izkušenj in prepleta življenja, ki te je oblikovalo. Vse dobro še naprej in obilo veselja ob podoživljanju vsega, kar je še v tvojem vedru želja.