Odločitev otrok, da bosta letos pristopila k zakramentom sv. spovedi in sv. obhajila, je bila za naju kot starša kar zanimiva. Malo sva na trenutke dvomila, ali bova lahko otroke pripravila do te mere, da ne bodo samo naučeni, ampak da bi tudi začutili in verovali.
Z resnimi pripravami na zakramenta smo začeli po Veliki noči, ko smo prejeli mapo z delovnimi listi in temami, ki jih je dobro poznati. Pri prebiranju sva ugotovila, da zaradi našega načina življenja že večino stvari poznata in so jima samoumevne.
Evharistijo spremljata že od rojstva, saj sta le redko manjkala pri nedeljski sv. maši. Zakramenta sv. spovedi, izpraševanja vesti in obžalovanja pa se moramo nekako naučiti. Nama se je zdelo pomembno, da se veliko in odkrito pogovarjamo o napakah, ki jih naredimo, in da nam bodo odpuščene, če jih priznamo. Za otroka sva želela boljšo prvo izkušnjo sv. spovedi, kot pa sva jo imela sama.
Teden dni pred prvim obhajilom smo imeli družinsko sv. spoved, ki smo jo doživeli res močno. Ravno nekaj dni pred tem dnevom sva bila tudi sama deležna posebne preizkušnje. Tako je bila naša prva spoved res pričevalska, saj so lahko otroci doživeli čisto od blizu, kakšna je moč sv. spovedi. Ta dan smo si naredili zares lep, saj smo ves dan preživeli skupaj, se igrali in imeli res lepo. Že ves čas priprav sva si želela, da bi imela otroka lep spomin na ta dan, in to nam je skupaj lepo uspelo.
Po tem dnevu smo po malem že začeli praznovati. Večerne molitve smo dopolnili s prošnjami in zahvalami. Trudili smo se, da bi v teh dneh nabrali čim več veselja in miru in stem postali zares pripravljeni na veliki dan.
Na dan prvega sv. obhajila smo vstali zgodaj, polni navdušenja, veselja in hvaležnosti, da bo ta dan Jezus z nami in v nas. Po zajtrku smo se zbrali pri molitvi in še zadnjič obudili, kaj je zares pomen tega zakramenta.
Ko pogledava nazaj, sva zares hvaležna in čutiva, da sva ubrala pravo pot, pot družinskih misionarjev. To je najin skupni misijon.
Maja in Grega Kragelnik
