Med 16. 1. in 18. 1. so se veroučni učenci 7. in 8. razreda za nekaj dni umaknili iz vsakdanjega ritma ter se zbrali na duhovnih vajah na Razborju. To niso bili dnevi umika pred svetom, temveč priložnost, da so se mladi svetu približali na globlji, bolj zavesten način.
Vzdušje je bilo sproščeno in domače. Učenci so se imeli lepo: ob igrah, skupnih večerih, smehu in pogovorih so se povezovali in gradili zaupanje.
Rdeča nit duhovnih vaj je bila zgodba o Sinbadu, popotniku in iskalcu zaklada. Njegova pot je mlade nagovarjala k razmisleku o lastni življenjski poti – o tem, kaj v življenju res šteje, kaj nas bogati in kaj nas prazni. Ob tej zgodbi so se dotaknili tudi desetih Božjih zapovedi, ki niso bile predstavljene kot seznam prepovedi, temveč kot smerokazi za svobodno, odgovorno in polno življenje.
V pogovorih so mladi razmišljali, kako zapovedi govorijo o zaupanju, spoštovanju, resnici, zvestobi in odgovornosti do sebe, drugih in Boga. Ugotavljali so, da zapovedi varujejo odnose – v družini, med prijatelji in v skupnosti – ter pomagajo človeku ostati zvest temu, kar je prav in dobro.
Posebno mesto je imelo tudi Sveto pismo, ki je postalo živ dialog in ne le knjiga. Mladi so v njem iskali odgovore na svoja vprašanja in odkrivali, da Božja beseda nagovarja tudi njihovo vsakdanjost. Močno je odmevala misel: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, je kakor luč na moji stezi.« (Ps 119,105)
Pomemben del duhovnih vaj so bili tudi trenutki tišine, molitve in zakramentov, ki so mnogim omogočili, da so se ustavili, pogledali vase in razbremenili srce. Ob tem so imeli tudi priložnost za sveto spoved. Ti trenutki so bili doživeti kot varni in osvobajajoči.
Duhovne vaje so se zaključile v nedeljo s sveto mašo. Učenci so se v duhu hvaležnosti in veselja vrnili domov z občutkom povezanosti, notranjega miru in z zavedanjem, da vera ni oddaljena od življenja, temveč je njegov dragoceni del. Takšni dnevi morda hitro minejo, a sledi, ki jih pustijo, ostanejo – kot tihi opomnik, da na poti nismo sami.
Barbara Uran
