Dušan Oder je nasmejan mladenič, ki ga zadnja leta srečujemo pod okriljem Alfe. Tam je ob sovoditeljici Kseniji in Juditi tudi sam gonilna sila in motivator dogajanja. Izhaja sicer iz Mislinje, kjer je že od malih nog aktiven župljan, vendar je redno prisoten na različnih dogodkih v naši pastoralni zvezi župnij.

Dušana lahko vedno pocukaš za rokav ali potrepljaš po rami in se te ne ustraši (ustraši se le, če mu neznana klarisa ponoči vzame prošnji listek skozi rešetko 🙂). Zmeraj je za akcijo, recimo za luštno stvar, kot je slavljenje v Puli, ali pa za kakšno neumnost, npr. kako bomo šli peš s Crnice po najkrajši poti do hotela.

Ponavadi se ga sreča veselega, napolnjenega z energijo in/ali osredotočenega na tisto, kar je treba narediti. V družbi se rad razgovori in ljudi velikokrat spravi v smeh.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Izhajam iz verne družine. No, mama hodi redno k maši in je članica molitvene skupine, ata ne gre pogosto k maši, vendar je veren na svoj način. Ko smo bili z bratoma še otroci, smo po večerih »morali« moliti rožni venec. Iti/ne iti k maši v nedeljo ni bilo vprašanje. Četudi se je ravno pričel Živ žav in ni bilo prave volje, je bilo treba iti 2,5 km peš k maši. Imam enega starejšega brata in brata dvojčka, s katerim sva si precej podobna in naju ljudje večkrat zamenjajo. Večkrat se pošalim, da upam, da me zamenjajo, ko umrem … in pokopljejo njega. 😊

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Bi rekel, da spoznavanje še vedno poteka … Je že res, da je bilo prvo srečanje v otroških letih, vendar takrat sem to doživljal tudi letom primerno, neosebno. V bolj osebno spoznavanje je želja prerasla postopoma, kot bivšemu ministrantu, »mladincu« in kasneje animatorju. Veliko vlogo pri tem je imel župnik Tine, ki je nas mlade znal spodbuditi k delovanju v župniji. Prav se mi zdi, da omenim, da sem imel zaradi njega otroštvo še lepše, za kar mu bom vedno hvaležen.

Kdo je zate Jezus?

Čeprav sem kdaj mislil tudi drugače, ko se ozrem nazaj na prehojeno pot, vem, da je bil Jezus stalnica v mojem življenju, niti v enem trenutku ni pogledal stran, vedno me je vodil skozi vse preizkušnje. On je tisti, na kogar se obrnem, ko se ne morem več zanesti nase, da bom prebrodil težko situacijo. On je tudi tisti, na kogar se obrnem, ko si nekaj res želim. Vem, da ne bi smelo biti tako, a tako je.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Mah, teh je toliko, da ne vem, katerega bi izpostavil. 😊 Meni in tistim, ki so okoli mene, se kar rado »dogaja« in tudi kaj zgodi. 😊 Recimo, ko smo šli na izlet v Benetke in se zvečer vračali z vlakom, nismo vedeli, da moramo validirati karte za vlak. Ko je do nas prišel kondukter in nam hotel zaračunati kazen, ki je pomenila petkratnik cene karte, kazni nisem želel plačati. Ko je rekel, da moramo drugače z vlaka, nisem verjel, da bi nas enostavno vrgli dol. A se je zgodilo ravno to. Na srečo ni bilo daleč do naslednje postaje in smo pot prehodili, validirali karte in se z zadnjim vlakom tisti večer odpeljali proti Trstu.

Kdaj si začutil svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Moja otroška želja je bila postati bančnik. Kot otroci smo se doma v kuhinji igrali »banko«. Sestrični in brat so morali prihajati k meni dvigovat denar, jaz sem imel blagajno od Monopolyja. Rad sem štel denar. 😊 Danes nisem bančnik, denar pa še vedno rad štejem. 😊 Hecam se. Imam uspešno poslovno kariero. Tako kot menedžerju v multinacionalki kot sedaj na samostojni poti mi je bilo vedno vodilo delati pošteno in spoštovati sodelavce. Na splošno se v življenju trudim delati dobro, širiti pozitivno energijo in poslanstvo vseh nas vidim ravno v tem – delati dobro, misliti pozitivno, biti pozitiven in pozitivne stvari se bodo tudi zgodile.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Skoraj vedno, ko se vozim proti Primorski, se zapeljem na Monte Griso, Marijino svetišče na Vejni nad Trstom. Tam čutim posebno bližino, milost, tam prižgem svečko pred lurško Marijo, se ji zahvalim in ji zaupam kakšno prošnjo. Del mogočne cerkve je tudi terasa z razgledom na celoten tržaški zaliv in tam včasih sedim tudi dlje časa. Velikokrat tam sprejmem tudi kakšno pomembno odločitev. Večkrat tja odpeljem tudi svoje prijatelje … Potem je tukaj še Medžugorje, samostan v Nazarjah, slavilni večeri, pa tudi na pohodu čez Pohorje. Ne bom pozabil Tinetovega (župnikovega, op. ur.) nasveta, ko mi je enkrat rekel, da če bolj čutim Božjo bližino na štoru nad našo hišo, naj tam sedim in molim. Poskusil sem, pa ni delovalo. 😊

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Rekel bi, da se skoraj povsod počutim sprejetega. Po naravi sem veseljak, »pozitivec«, skoraj vedno z nasmehom na obrazu in zato nimam posebnih težav. Res pa je, da veliko mojih res dobrih prijateljstev izvira iz pastorale. Z nekaterimi smo prijatelji že z mladinskega verouka, z drugimi smo se spoznali na Alfi, RadŽivimu, romanjih … Ko opazujem udeležence Pastirjevih programov, ki končno najdejo okolje, kjer se počutijo sprejete, se lahko odprejo in razvijajo svoje talente, se zavem, da vsi skupaj opravljamo zares veliko delo. Vsaka čast Simonu, ki si je že pred leti upal narediti prve, drugačne, netradicionalne korake in v tem vztrajal. Danes marsikomu to pomeni edini kraj, kjer je sprejet, razumljen, kjer je lahko to, kar je … Vesel in hvaležen sem, da sem del te Pastirjeve družine!

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Ja, da bi ena brihta končno izumila, kako se shujša s čokolado, nutelo … 😊 Drugače pa nimam vedra nekih neizpolnjenih želja. Želje se vedno porajajo, ene so uresničljive – realne, druge ne ali pa vsaj trenutno ne. Imam pa lepo življenje, večino realnih želja sem lahko do sedaj uresničil in Bogu hvala za to. Če bo tako tudi dalje, se ne bom nič pritoževal.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Dolgo se pomembnosti tega odnosa nisem zavedal. Vsako leto smo hodili na Brezje, na Homec, zadnja leta sem na Marijino vnebovzetje, redno obiskoval mašo v Vrsarju. Ko ne gre vse ravno po načrtih, iščem bližnjice pri Mariji. Vem, da je izprosila že mnogo dobrega in še bo. Ona je naša tolažnica in priprošnjica in biti blizu Mariji pomeni biti blizu Jezusa.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… celoto, spoštovanje, popolnost, večnost. Ob obisku papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji sem od škofa Krambergerja prejel enega od rožnih vencev, ki jih je podaril papež. Priznam, da nisem redni molivec rožnega venca, ampak sem pa ta »modlek« vedno nosil s seboj, povsod. Nekje sem ga izgubil in še danes se sekiram zaradi tega.

Dušan, hvala za tvoj pozitiven odziv in iskrene odgovore. Hvala, da se lahko od tebe nalezemo optimizma in sproščenega pogleda na svet.

Andreja Lenart