Gregor Kragelnik je pokončen in dejaven mož. Prijeten gospod, ki je zavezan tradiciji, vendar zelo odprt za vse spremembe. Veselil se je tako novega župnika dobro desetletje nazaj kot tudi pastoralne zveze, pa Alfe, pričevanj in novih pogledov na pastoralo.

Dejavno je vključen v župnijski pastoralni svet, gospodarski svet, skrbi za cerkev sv. Urbana, je delivec obhajila, voditelj besednega bogoslužja, bralec in še kaj. Doma kmetuje, skrbi za Škratkovo deželo ter deli svoja veselja z vnuki in širšo publiko.

Iz kakšne družine izhajaš?

Izhajam iz kmečke družine. Rodil sem se kot prvorojenec v očetovem drugem zakonu, ko je štel že enainšestdeset let, in petindvajsetletni materi, ki se je z vdovcem poročila po dogovorjeni poroki. Očetova želja imeti potomce je stara kot svet, lepo opisana pri svetopisemskih očakih, in ne bo minila do konca sveta. Živeli smo zelo skromno, nikoli pa nismo bili lačni, kar je bila zasluga staršev, predvsem mama je res trdo delala.

Po očetovi strani smo bili kmečkega izvora, ded in babica sta bila v mladosti hlapec in dekla. Uspelo jima je kupiti naše posestvo, kar je bil pred 120 leti velik podvig. Mamini predniki so bili nekdaj brodarji na Dravi v Črnečah, kasneje so kupili manjšo kmetijo na Gmajni. Njihov priimek Turkar me malo vznemirja in si prizadevam odkriti njihov izvor, še posebej ker se v vsaki generaciji rodi vsaj en bolj temnopolt otrok.

Kako sta se z Jezusom spoznala? Kdo je zate Jezus?

Prva seznanitev je bila, ko sem vprašal starše, kdo je pribit na križ v kotu. Odgovorila sta, da so to storili grdi Judje. Takrat še nisem vedel, da je bil prav On najbolj pravoveren Jud.

Že kot otrok sem bil prepričan, da je resnična oseba. Da je res Božji sin, sta me prepričala oče in mati, najbolj pa starejša polsestra, ki je imela tudi zasluge za versko vzgojo. Poleg tega sem hodil k verouku v času po drugem vatikanskem koncilu, ki je prinesel veliko novosti in tega smo bili deležni od zagnanega novega župnika v Šentjanžu. Poseben pečat je pustil name tudi župnijski misijon okoli leta 1968, ki so ga izvajali bratje salezijanci.

Kljub opazni vernosti staršev pa nismo gojili skupne molitve rožnega venca. Bogu smo izražali hvaležnost in priprošnjo ob vsakem delu, ob vsakem času in stanju, nenehno … Take drže sem se navadil in jo gojim tudi sam.

Tvoje mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

V tretjem razredu sem ob jesenskih poplavah na poti iz šole padel v vodo, ki me je odnesla. Prva misel je bila, da bom gotovo umrl. Ne spominjam se vsega, kar se je potem dogajalo. Zavedel sem se šele na bregu reke veliko nižje in dolgo nisem mogel spustiti droga, s katerim so me rešili. Nimam občutka, da bi se moral vode bati, mi pa ni uspelo, da bi se naučil plavati.

Od kdaj sta s Svetim Duhom na ti? Kaj ti predstavlja?

Že zgodaj v mladosti sem razumel delitev Boga na tri osebe – tako tehnično, razumsko. Da resnično »deluje«, sem začutil mnogokrat, ko sam nisem imel rešitve in so se v tem iskanju stvari postavile popolnoma drugače, kot sem sam mislil, pa vendar najbolj prav. Ljudje to po navadi pripišemo kar »naključju«. Omenil bom tudi Alfo, kot velik preobrat v čutenju prisotnosti Svetega Duha.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutil poslanstvo? Je bila odločitev enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Že v zgodnjem otroštvu sem vedel, da sem določen za naslednika kmetije, zato so me vpisali v kmetijsko šolo. Mamljive so bile tudi druge možnosti, a prevladala je obljuba in odgovornost za pomoč staršem. Kmalu po šoli sem se zaposlil in službe nisem zapustil niti po poroki niti po prevzemu kmetije, vse do upokojitve. Sledilo je približno deset težkih, a obenem lepih let, ko je bilo treba zgraditi vse na novo, za družino primeren in varen dom, ostale gospodarske objekte, vodovod, ceste, mehanizacijo itd. Obenem je bil to tudi čas, ko nisem pozabil na Boga, sem se pa precej odmaknil od Cerkve. Lahko rečem, da mi je ta umik v anonimnost skoraj godil, vseeno pa sem imel v srcu željo po vrnitvi k prejšnjim lepim občutkom, da sem na pravi, varni strani. Po lepoti svete maše in ko so prišli otroci, se je to zgodilo, lahko bi rekel, kar samo od sebe.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj občutiš Božjo bližino?

Moj najljubši kraj je v naravi. Zelo čutim moč in veličino Narave v naravi, stvarstvu, svojo majhnost, nebogljenost in tudi minljivost.

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejetega? Si že našel svojega?

Moja predstava oziroma definicija občestva je deljena na več različnih področij in skupin. Tako se tudi različno počutim, glede na to, v katero se vključujem. Pomemben mi je zakon, družina, dom, sosedstvo in delovno okolje v času, ko sem bil še v službi. Kot duhovno občestvo pa razumem pripadnost skupini ljudi, ki imajo podobno zaupanje v Boga, vero; kjer prejemam in lahko tudi dajem.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Vedro želja je vedno polno, s starostjo se ne prazni, ampak še bolj polni. Preprosto si želim, da bi bila z ženo zdrava, da bi bil še pri močeh za delo na kmetiji in povsod tam, kjer me sprejemajo, potrebujejo in kjer mi je lepo.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Spoštovanje in povezanost z Marijo sem dobil od mame, pa tudi od očeta, ki je neomajno zaupanje v njeno pomoč dobil na bojiščih soške in drugih front. Imam pa še vedno težavo glede Medžugorja in prikazovanja vidcem. Sem pa popolnoma prepričan, da je to res svet kraj in se tam resnično godijo velike stvari.

Nadaljuj poved: Rožni venec mi predstavlja …

Kot sem že prej omenil, nisem bil vajen skupne molitve rožnega venca v družini. Zato za pogovor z Bogom uporabljam osebno izbrane obrazce in načine, od rožnega venca zgolj desetke. K tej molitvi pa zelo rad pristopim, ko se moli pri umrlih, križevem potu in podobnih priložnostih.

Andreja Lenart