Irena Gostenčnik (prej Pleterski) oz. naša Irenca je aktivna in zabavna ženska, ki jo lahko srečamo s kupom vej, posebej okrašenim dežnikom ali lučkami v rokah. Seveda je vse to za aranžma, ki bo kmalu nastal izpod njenih rok. Teh njenih spretnosti so najprej deležni domači, njeno žilico pa okušamo tudi v naši pastoralni zvezi. Velikokrat na preprost način pričara ambient, ki izžareva lepoto in vabi k globljemu razmišljanju ali pogovoru.

Velikokrat pa pogovor razbije tudi s svojo držo dobrodošlice, ki jo nosi v sebi in daje na razpolago ob različnih priložnostih in programih. Ni ji težko ljudi spraviti v smeh, najti besede tolažbe ali popraviti ovratnika, ki se je drugemu zavihal. Ko jo srečaš, se zdi, da se poznata že od nekdaj. S svojim smislom za humor bo znala polepšati še tako temačen dan. In kljub temu da je zadnje čase zelo preizkušana, živi adventno držo pričakovanja; pa ne pričakovanja kar tako česa, ampak velikega in zaupanja polnega pričakovanja … Pričakovanja lepote in nežnosti, ki prihaja po Marijinem »zgodi se« v jasli – k nam, v naše štalce.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz preproste, delavske družine: mama, ata, sestra in jaz. Stanovanjsko in tudi drugače pa smo bili vseskozi povezani s širšo družino: omo, dedanom, tetami in strici, bratranci, nečaki. Vedno se je nekaj dogajalo in družina se je z leti še povečala in še raste. Imam že dve vnukinji. :)

Kdo je zate Jezus? Kako sta se spoznala?

Z Jezusom si nisva bila vedno tako blizu. Vera je vseskozi v naši družini, je del našega življenja. Doma sicer ni bilo skupne molitve, bili pa so vsakonedeljski obiski maše, praznovanja in spoštovanje vseh cerkvenih praznikov, vere kot take. Obiski svete maše, verouk, birma … in potem sem se za nekaj let od Cerkve poslovila. V času mladosti sem bila zelo samozadostna. Bila sem zdrava, zaljubljena, polna načrtov. V Cerkev sem se vrnila šele s krstom prvega sina, redno pa potem z njegovim vstopom k verouku in ministrantom. Maše, občasna romanja, prazniki – vse to me je postopoma vračalo k Bogu.

Zmeraj sem se imela za verno, a spomnim se trenutka, ko me je v Medžugorju pred podobo Jezusa spoznanje, da res verujem, dobesedno vrglo na kolena in pretreslo do srca. Od takrat iskreno in na ves glas izrekam: verujem. Ob vseh turbulencah v mojem življenju je Jezus moja skala in stalnica; v različnih obdobjih pa bi rekla, da je moj odrešenik, prijatelj, tolažba, pomoč, svetovalec, smer, zdravnik, sogovornik. Povsod in vedno pa vem, da je ob meni.

Odločitev za življenjsko pot: Kdaj si začutila poslanstvo? Je bila pot enostavna, jasna ali je dolgo zorela?

Ne, moja pot mi ni bila najbolj jasna; pravzaprav niti sama nisem imela strogo zastavljenih ciljev. Sem pa bila in sem še vedno pripravljena na nove priložnosti in spremembe. Le-te pa prinaša s sabo vsako obdobje v življenju. Ni se mi težko prilagoditi, poskusiti kaj novega… se je pa skozi leta jasnilo in zdaj vem, kaj hočem. Vse ostalo, čeprav zna biti mamljivo, ne prevaga več. Zadovoljna sem s svojim življenjem zdaj in tudi s preteklostjo. Marsičesa si sama ne bi izbrala, a danes vem, da je bilo potrebno in se je zgodilo z namenom. In ko gledam nazaj, spoznavam, da sem bila vedno v Božjem varstvu. Ko je prišlo do težjih preizkušenj, se mi je vedno zastavilo vprašanje: »Gospod, zakaj bo pa to dobro? Kaj moram spoznati?« In v vsem hudem je bilo toliko dobrega, lepega, čudovitega, čudežnega ter vedno novo spoznanje, kako smo majhni, nebogljeni in kako je Bog vsemogočen. Še vedno pa boste slišali iz mojih ust: »Ne vem še, kaj bom, ko bom velika.«

Od kdaj sta s Svetim Duhom na »ti«? Kaj ti predstavlja?

Danes vem, da so bile marsikatere pomembne odločitve v preteklosti navdihnjene od Svetega Duha. A ko sem se prvič zavedela prisotnosti Duha, je bilo to tako intenzivno, da je spremenilo moj pogled in odnos z Bogom za 100 %. Ni bilo takoj, a je zorelo, se utrjevalo in potrjevalo. Začelo se je s seminarjem za izlitje Svetega Duha v bolniški kapeli. Skozi tedne smo Duha spoznavali, poslušali pričevanja, doživljali Njegove dotike. Pa vendar se mi je zdelo, da je Duh pač rezerviran za določena pričevanja, seminarje, posebne priložnosti … Dokler se nisem pred leti udeležila izobraževanja Divine Renovation v Halifaxu v Kanadi. Tisti teden me je Duh popolnoma prevzel. V vsakem trenutku in človeku si lahko videl delovanje Duha: slavljenje, pričevanja, molitve in Alfa. Tam sem tudi prvič slišala za srečanja Alfa. Prevzeti in opogumljeni od Duha smo po prihodu domov takoj začeli s srečanji Alfa v naši pastoralni zvezi. Skozi vsako srečanje sem bila bolj prevzeta – od Duha. Vsakodnevno ga omenjam: v molitvi, ko se pokrižam, ga kličem, ga prosim, se ga zavedam, mu zaupam.

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Še pred nekaj meseci bi rekla, da mi je najljubši kraj srečanja z Marijo in Bogom Medžugorje. Vsako leto komaj čakam romanje tja in srečanje z Njim v medžugorskem miru. A letos me je osebna preizkušnja zadržala doma oziroma v bolnici. In tam je bilo eno izmed globokih, iskrenih srečanj in občutenja prisotnosti Boga ter Njegovega varstva.

Njegovo bližino in ljubezen na raznih romanjih in duhovnih vajah doživljam samo še intenzivneje. Letos mi je bilo dano, da sem lahko poromala v Sveto deželo – in vsa tista občutja s svetih krajev me še vedno zelo prevzemajo. Medžugorje, dom, cerkev, gozd, Sveta dežela, služba, bolnica – pa saj Bog je povsod!

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto? Si že našla svojega?

Moje občestvo – lahko rečem, da sem ga našla. S pastoralno zvezo je moja osebna vera rastla, se poglobila, utrdila in zaživela. In to je možno samo z občestvom. Ko vem, da nisem nikoli v ničemer sama; ko skupaj skrbimo, se veselimo, delamo, jemo, molimo. Res se počutim sprejeta prav takšna, kot sem. In kako fajn je, da smo si tako različni. Bog nas je obdaril z različnimi talenti in skupaj smo zaradi Njega in delamo v Njegovo slavo. Kar nekaj skupin se je tekom let oblikovalo, preoblikovalo, ampak še vedno čutim isto: to je moje občestvo. Bogu hvala.

Ali imaš svoje »vedro želja«, ki še čakajo na uresničitev? Nam katero zaupaš?

Moje vedro želja je bilo vedno tako polno, da so vse moje želje kar silile čez. :) Danes pa imam zelo malo želja, predvsem so vezane na mojo družino in vse meni drage. Zase pa – ostati vsak trenutek v Njegovem varstvu in mirno sprejemati Njegovo voljo. In do zadnjega dneva ohraniti otroško in otročje srce.

Kakšen odnos, povezanost čutiš z Marijo?

Spomnim se obdobja, ko sem se bolj obračala k Mariji kot k Bogu. Bila sem prevzeta nad njo. Še danes, kadar mi le uspe, poromam k Mariji: na Brezje, v Medžugorje, na Ptujsko goro, na Homec. In kako ljuba mi je cerkev, ki je le nekaj metrov oddaljena od mojega doma – posvečena je Mariji Vnebovzeti. Pri Mariji iščem priprošnjico, tolažnico, pomoč. Bila je dekle, žena, mama … Ona me razume, ona ve. Veselim se srečanja z njo, z mojo nebeško mamo – tu na zemlji in polna upanja, da nekoč tudi v nebesih.

Nadaljuj stavek: Rožni venec mi predstavlja …

… povezanost z Bogom, z Marijo, premišljevanje skrivnosti, povezanost v molitvi z občestvom, včasih dolžnost, mir, vez s pokojnimi. V dnevih stiske in preizkušenj ga imam vseskozi v rokah. Vsaka jagoda je goreče premoljena in ob različnih situacijah mi v srcu ostajajo in izstopajo besede: Oče naš, sveta Marija, odpusti nam naše grehe, je trpel, je težki križ nesel, je od mrtvih vstal, je Svetega Duha poslal, je oznanjal, ob naši smrtni uri, usmili se … Včasih pa je samo v žepu, v torbici, na mizi in že pogled, dotik križa in jagod me poveže z Bogom in Marijo ter me pomiri in opogumi. Predvsem pa me spomni, da sem obilno BLAGOSLOVLJENA. :)

Andreja Lenart