Za menoj je štiri mesece pastoralne praksi v Italiji in če bi mogel, bi ta čas naslovil z zgornjim naslovom. Ljudje in dejavnosti so me namreč učili oz. mi pomagali skupaj iskati in zreti obličje našega Boga.

Vzgoja in izobraževanje bogoslovca se trudi biti zelo celostna, da zajame celega človeka, ga vodi k vse polnejšemu upodabljanju, oblikovanju po Kristusu Pastirju. Tako kot Kristus je duhovnik poklican ljubiti Cerkev v vseh njenih oblikah, z vsemi obrazi – kar ni vedno lahko, je pa Božje. V zadnjih mesecih, od oktobra do januarja, sem imel priložnost spoznavati obličje Cerkve in Kristusa v italijanski župniji sv. Jožefa v kraju Bovolone.

Hvaležen sem, da so me lepo sprejeli, da sem se med njimi počutil kot doma, tako so mi dali prvi pogoj za dobro izkušnjo. V tem času sem bil spremljevalec, sodelavec, soanimator pri mnogih skupinah. In vsaka skupina ima svojo zgodbo, svoje dinamike in način, ki mi je pomagal rasti.
Zelo koristno in dobro je bilo, da sem kar konkretno vstopil v dimenzijo karitativnosti, v poslanstvo Cerkve skrbeti za uboge. Mala bratovščina, njihova župnijska karitas, mi je pomagala opaziti, se srečati z obličjem Lačnega in mu tudi konkretno pomagati, ga nahraniti, ga slišati. Tam sem z ostalimi prostovoljci pomagal deliti hrano socialno najbolj ogroženim. Ustanova Il Focolare, bivanjska enota za osebe z motnjami v duševnem razvoju, mi je pomagala biti z in za Kristusa, ki je navzoč tudi v teh osebah, pa vendar ohranja polno dostojanstvo, kar so mi pokazali tamkajšnji delavci. S stanovalci smo se pogovarjali, jim skušali omogočiti izkušnje vsakdanjega življenja, skupaj smo pekli in ustvarjali.
Sveta maša v domu starostnikov mi je bila vedno dragocena: videti njihovo preteklost, ki govori skozi iskrive oči, nasmehe in krhkost telesa … Potem pa ponesti bolnikom obhajilo in obličju Bolnega povedati, čeprav ne vedno z besedami, da ni sam, mu želeti dobro in prisluhniti v bolečinah, kar ni bilo vedno lahko. Tedensko sem imel tako milost srečevanja s krhkostjo in nemočjo, tudi lastno. Vse te dejavnosti so bile zame konkreten poligon prepoznavanja Kristusovega obraza v teh ljudeh, pogosto res ubogih, a vseeno od Boga ljubljenih.

Veliko časa sem preživel tudi z otroki in mladimi. Italijani so veliko bolj neposredni in sproščeni kot mi, tudi oni se me hitro sprejeli za svojega in res sem hvaležen za vsa prijateljstva ter zabavne trenutke z njimi. To je bilo tudi pri učni pomoči po šoli, kjer smo z ostalimi animatorji otrokom z učnimi težavami pomagali reševati težke enačbe matematike, slovnice, včasih pa tudi življenja, in bili z obličjem Njega, ki si želi pozornosti. Spremljal sem lahko kar velik del mladinske pastorale: verouk in katehezo desetletnikov, trinajstletnikov, štirinajst- do šestnajstletnikov, sedemnajst- in osemnajstletnikov, srečanj njihovih animatorjev ter skupine skavtov, kar je bilo kot spremljanje mladega Jezusa, ki je razigran, zamišljen, zmeden, zagnan in včasih tudi nerazumljiv. Zanimivo je, da veliko energije in časa usmerijo v vzgojo in pripravo mladih, da bi postali dobre odrasle osebe in kristjani. Vzgajajo jih z animatorji, ki jih spremljajo več let, z mnogimi pričevanji in konkretnimi izkušnjami. Imajo tudi zagnanega kaplana, ki je s svojimi nagovori pomagal pri rasti tudi meni.

Ena najlepših izkušenj je bila molitvena skupina za evangelizacijo, kjer se zakonci in posamezniki zbirajo, da bi se zahvalili Gospodu za pretekli teden, skupaj videli, kako Bog deluje v njihovem življenju in kaj vse oni storijo zanj. Tu je bil prostor, ko se je moglo jasno videti Božje delovanje v življenju teh ljudi, ki so večkrat preizkušani z boleznijo, težavami v družini in službi. Župnija ima več takih skupin, kjer družine skupaj rastejo, pogosto ob Božji besedi, in tako ustvarjajo dobro in rodovitno okolje v družinah in tudi v celotni župniji.

Hvaležen sem tudi za sestre redovnice, ki so dragocen biser v tej župniji. Posebej me je nagovorila njihova duhovnost, omenjena v naslovu, njihovo ponižno služenje in blagodejna prisotnost med ljudmi.
Posebej hvaležen sem za tamkajšnjo ekipo duhovnikov. Tam delujejo dva župnika, kaplan ter duhovnik študent, za vikende pa pride pomagat še bivši kaplan. Vsi in vsak posebej so me prek dejanj, odnosov in besed učili ljubezni do ljudi in do Gospoda, do Božje besede. Res mi je bilo lepo rasti ob njihovih nogah, poslušati njihove pridige in govore. Z nekaterimi smo postali dobri prijatelji, pomagali so mi tudi odkrivati, kaj pomeni duhovniški poklic: biti duhovnik za ljudi. Bili so tudi zelo delovni, ustvarjalni, sproščeni in znali so se veliko pogovarjati med seboj.

Kaj je me naučila ta, kot ste lahko prebrali, nekoliko posebna italijanska župnija? Kako je pomembno spoštovanje duhovnikov do okolja, kjer so; kako pomembni so dobri in ustvarjalni duhovniki; da se splača velik trud, da bi ljudem pomagali prepoznavati Božje delovanje v njihovih življenjih; kako je možno večino skupin v župniji oblikovati in hraniti z Božjo besedo; kako lepo je skupaj praznovati lepo bogoslužje; kako lahko čudovito zgodovino in tradicijo ohranjajo in celo posodabljajo za prihodnje rodove.

Ravno ko se je to lepo in bogato italijansko poglavje v mojem življenju in vzgoji bogoslovca zaključilo, se že začenja pisati novo … Od februarja do junija me čaka pastoralna praksa v Angliji, na katoliški župniji v mestu Winchester. O tem vam kaj več povem čez nekaj mesecev.

Žiga Kreft