Lovro Kavčič: Zaradi družine sem boljši človek

Lovro Kavčič je iskriv mladenič velikega srca in žametnega glasu, ki v naši pastoralni zvezi sodeluje kot animator ter tu in tam soustvarja glasbeno podobo naših svetih maš. Pretekli mesec smo bili deležni tudi zaresne slavilne muzike izpod rok (in glasov) slavilnega benda, katerega del je.

Sicer pa ga srečujemo na oratorijih, različnih RadŽivimih in še kje, kjer se dogaja kaj »Pastirjevega«. Nastanjen je sicer na drugem koncu Slovenije, kar nekaj let otroštva pa je preživel v Slovenj Gradcu. Trenutno je navdušen študent razrednega pouka.
Lovro nam je z veseljem odgovoril na spodaj zastavljena vprašanja. Podal je prepričljiv, konkreten in navdihujoč prispevek za širšo skupnost.

Iz kakšne družine izhajaš, kakšne so tvoje korenine?

Jaz rečem, da sem kar negovan. Moja družina je dobra družina. Čutim, da se lahko s komer koli pogovarjam o čemer koli, sploh ko so razne preizkušnje znotraj družine. Skupaj sicer molimo vsak večer, že odkar pomnim, in hodimo skupaj k maši. No, zdaj gre skoraj vsak na svoj konec. Imam namreč dva brata in dve sestri, vsak ima tudi svoje dekle oziroma fanta oziroma moža, tako da smo vsi na več koncih. Bi pa rekel, da sem zaradi družine boljši človek. Odraščanje s tremi enako starimi sorojenci in starejšo sestro te definitivno zaznamuje (na dober način).

Kako sta se z Jezusom spoznala?

Predstavili so mi ga starši, čeprav me je On že prej poznal. Malo bolj sva se pa z Jezusom začela družiti, ko sem se pridružil animatorjem. :)

Kdo je zate Jezus?

Prijatelj, Bog, Pastir, Kompas. Včasih ga ne razumem, ampak vem, da nerazumevanje ne ruši odnosa.

Tvoj mladostno doživetje, ki ga ne boš pozabil?

Jih je več in še nastajajo! Če bi moral izpostaviti enega do zdaj, bi to bil koncert Eda Sheerana na Dunaju.

Kako si odkril svoje poslanstvo? Je bila odločitev za življenjsko pot enostavna in jasna ali je dolgo zorela?

Vedno sem mislil, da bom pediater kot moj dedek. Razmišljal sem tudi o novinarstvu … Želel pa sem predvsem delati z otroki in ostati otrok. :) Na RadŽivimu mi je na koncu ena od kuharic (hvala, Mira) v pisemce napisala, da bi bil odličen učitelj in da sem dobrodošel na njeni šoli. Ko sem prebral tisti listek, sem začutil, da bi to res bilo zame. Prej nikoli sploh nisem pomislil na ta poklic. In kje sem zdaj? Študiram razredni pouk in aprila sem bil na praksi pri tej »kuharici«. Bog je dober. :)) Aja, pa da ne pozabim ostalih poslanstev … Čutim poslanstvo, da bom nekoč mož, in če Bog dá, oče. Pa tudi slavilec in s tem evangelizator. :) Ja, Bog je res carski!

Kje je tvoj najljubši kraj, kjer najbolj čutiš Božjo bližino?

Najprej sem pomislil na ljudi, ki jih imam rad in oni mene. Ko sem z njimi, najbolj občutim, da je Bog z nami. Njegovo bližino čutim tudi vsakič, ko ga slavim. Če pa bi se moral odločiti za točno določen kraj, bi izbral Assisi, ki smo ga za žal prekratek čas obiskali z družino. Komaj čakam, da se vrnem tja!

Za kristjana je občestvo zelo pomembno. Kje je prostor, kjer se počutiš sprejeto; si že našel svojega?

Definitivno je občestvo tudi družina, brez katere vere pri meni sploh ne bi bilo. Svoj prostor sem našel tudi v slavljenju z ljudmi, ki so moji prijatelji! Pa naj bo to s kalibri, kot je Tadej Vindiš, ali pa preprosto z mojimi vrstniki! Moram pa omeniti tudi skupnost MladihA, brez katere pa moja poglobljena vera in želja za evangelizacijo verjetno sploh ne bi obstajala.

Ali imaš svoje “vedro želja”, ki še čakajo na uresničitev. Nam katero zaupaš?

Se jih že sam komaj spomnim. Želim iti enkrat na Triglav, potovati, se naučiti peti tako, da si bom upal reči, da dobro pojem. Predvsem pa komaj čakam na poroko čez nekaj let in vse povezano z družinskim življenjem. :)