Prvo, na kar se spomnim, ko pomislim na Luč miru iz Betlehema (LMB), je drobna lučka, ki jo skupina skavtov ponoči v snegu nosi na Uršljo goro. Spomnim se skrbi, da nam kljub vetru in snegu lučka ne ugasne. Potem pa zadovoljstva na vrhu, v polni planinski koči, ko je naš trud več kot poplačan.
Ta plamen, ki ga vsako leto prižgejo v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu, se nato s sveče na svečo kot neprekinjena veriga raznese po vsem svetu. Vendar to ni le navaden plamen, ampak se po svetu širi kot simbol vesele novice o rojstvu novega Upanja, kakor se je pred več kot 2000 leti med pastirji vesela vest o Jezusovem rojstvu.
Skavti na Koroškem vsako leto na 4. adventno nedeljo prinesemo LMB v cerkve, kjer jo razdeljujemo med ljudi. Člani župnijskega občestva so vedno z veseljem sprejeli plamen in ga skupaj s vsakoletno poslanico odnesli vsak na svoj dom. Vedno mi je bilo na božično noč, ko smo skupaj odhajali k polnočnici, v veselje gledati sveče na oknih hiš, mimo katerih smo hodili, in vedeti, da sem lahko pri tem sodeloval tudi jaz.
Skozi mnoge udeležbe v raznašanju LMB sem vedno bolj spoznaval tudi njen pravi – globlji pomen. Najbolj sem to začutil, ko smo skavti lučko prinašali v bolnišnico in domove starostnikov. Tam so se nas bolni in ostareli še posebej razveselili, ne le zaradi plamena ali sporočila poslanice, temveč predvsem zaradi tega, da smo prišli k njim in jih obiskali. Morda so oni, v svoji stiski in nemoči, najbolj začutili pravi pomen luči, ki je širjenje medsebojne ljubezni, pomoči in človeške bližine.
Letos bo zelo drugače. Kaj sporoča letošnja poslanica? Kako bomo prižigali bližino? Kako do plamena? Kako lahko prispevam v dobrodelne namene? Preveri TUKAJ.
Filip Jeseničnik, zavzeti bizon
