Intervju z novim svetnikom

V nedeljo, 15. maja 2022, je papež Frančišek razglasil 10 novih svetnikov. Z enim od njih, Karlom de Foucauldom, smo Pastirjevi zelo srčno povezani – in tako smo prišli do ekskluzivnega intervjuja :)

Dragi Karel de Foucauld, dobrodošel v naši župnijski pisarni, kamor naju je pregnala pomladna nevihta. V veliko veliko veselje mi je, da lahko na zgodovinski dan tvoje kanonizacije takole poklepetam s teboj in ti skupaj z vso Cerkvijo prvič rečem: »Sveti!«
Pozdravljena – in pozdravljeni vsi bralci najinega pogovora. Kar pa se tiče svetništva: Kako je Gospod dober, da nam daje tako jasno spoznati prihodnost nebes, ki bo sledila zemeljski preizkušnji! Jezus pravi: »Glejte tudi na svetnike, a ne zato, da bi jim sledili, ampak zato, da bi videli, kako so hodili za menoj, in da boste od vsakega izmed njih vzeli to, kar prihaja od mene, kar so storili v posnemanju mene.« Hodite za Jezusom, samo za Jezusom.

Ne štejem več let najinega prijateljevanja, mislim pa, da se je začelo takrat, ko me je našla tista tvoja čudna molitev: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal.« Te besede dajo slutiti, da je vanje zgoščena zapletena pot. Si svetnik iskalec?
Sem osirotel otrok, ki je srečo in tolažbo najprej iskal v knjigah, kot mladostnik pa v razuzdanem življenju in užitkih. Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile. Oddaljil sem se od Boga in Cerkve in šel proč v daljno deželo, v deželo posvetnega, ustvarjenih bitij, nevere, brezbrižnosti in zemeljskih strasti. Dolgo sem se tam mudil in zapravljal svojo mladost v grehu in nespameti. Delal sem hudo, a ga nisem ne odobraval niti ljubil … Čutil sem bolečo praznino, žalost, ki se je vračala vsak večer, ko sem se znašel sam v svojem stanovanju … Obupal sem nad resnico in v Boga nisem veroval: noben dokaz se mi ni zdel dovolj prepričljiv. Živel sem, kakor je pač možno živeti, ko ugasne zadnja iskra vere. Navdajala me je noč, prav nič več mi ni ostalo: nič več nisem videl ne Boga ne ljudi, in tako je moje življenje postajalo smrt. A tudi v tem stanju me je Gospod še vedno varoval …

… in uslišal tvojo molitev, naj se ti razodene, če res obstaja. Kako se spominjaš tega doživetja?
Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil, tam sem prebil dolge ure in ponavljal: »Moj Bog, če si, daj, da Te bom spoznal.« Pripovedovali so mi o nekem zelo spoštovanem duhovniku. Našel sem ga v spovednici in mu rekel, da se nisem prišel spovedat, saj nisem bil veren, ampak da bi želel nekaj informacij o katoliški veri … Ukazal mi je, naj pokleknem in se spovem, ter me poslal k obhajilu. Ta dan sem doživel neopisljivo srečanje z Božjim usmiljenjem, ki je popolnoma spremenilo moje življenje. Toda na začetku je morala vera premagati mnogo ovir. Jaz, ki sem dvomil, nisem mogel verovati vsega naenkrat.

Danes vem, da je bil ves moj blodni nemir Gospodov dar. Njegova prva milost je bila v tem, da me je preizkusil z lakoto, materialno in duhovno. Njegova neskončna dobrotljivost je bila, da me je postavil v materialne težave, ki so mi povzročale trpljenje in po katerih sem srečal trnje v tem neumnem življenju … Dal mi je izkusiti duhovno lakoto in vlil vame globoko željo po boljši morali, čut za kreposti, potrebo po duhovnih dobrinah … Nato sem se boječe, tipaje vrnil k Njemu.

Kako pa je zorela tvoja odločitev za redovništvo in nato za življenje puščavnika?
Takoj ko sem začel verovati, da Bog je, sem razumel, da ne morem drugače, kakor da živim samo Zanj: moj redovni poklic se je porodil v istem trenutku kakor moja vera. Vstopil sem v meniški red trapistov. Tam sem preživel sedem srečnih let, Gospod pa je predme postavljal vprašanje, če sem za oznanjevanje svetega evangelija pripravljen iti drugam. Moje srce je odgovarjalo: »Za to sem pripravljen iti na skrajne konce sveta in živeti do poslednje sodbe!« Tako se je razžarela moja želja, da bi čim bolj zvesto posnemal Jezusovo nazareško življenje. Notranje neustavljivo in vedno bolj me je gnalo na to pot, najprej v Nazaret, nato v Saharo k nomadskemu narodu Tuaregom – da bi bil bližnji tistim, ki so najbolj oddaljeni in zapuščeni. Želel sem živeti tako, da bi tisti, ki me bodo videli, morali reči: »Ker je ta človek tako dober, mora biti tudi njegova vera dobra.«

Je tak način oznanjevanja aktualen tudi za nas? Kako naj Cerkev danes živi svoje poslanstvo?
Na vrsti ste, da ste nasledniki prvih apostolov in prvih evangelistov. Beseda je veliko, toda zgled, ljubezen in molitev so tisočkrat več. Vse vaše bitje mora biti živa pridiga, Jezusov odsev, Jezusov vonj, nekaj, kar na ves glas oznanja Jezusa, kar kaže Jezusa in kar se blesti kot Jezusova podoba …

Gotovo je tudi, da mora Cerkev oznanjati »po vsem svetu, vsemu stvarstvu« Jezusovo vero; iz tega sledi, da ne gre drugače, kakor da si onkraj vseh naporov prizadevate, da bi svoj trud dodali prizadevanjem vaših prednikov. Vsak kristjan mora biti torej apostol: to ni nasvet, ampak zapoved, zapoved ljubezni. In kakšen bo uspeh? To je skrivnost, pridržana Bogu.

Brat Karel, hrepenel si po bratih, po novi skupnosti v Cerkvi, pa si do smrti ostal popolnoma sam. Se ti je kdaj zdelo, da je tvoje delo zaman?
Na skrivnem, ne da bi priznal vsaj sam sebi, sem sanjal nekaj preprostega, nekaj maloštevilnega, nekaj kakor tiste majhne skupnosti iz prvih časov Cerkve … A kar se tiče tovarišev, sem bil povsem zadovoljen. Delal sem, kar sem mogel, da bi imel tovariše; sredstvo, da jih pridobim, je bilo po mojem mišljenju to, da se žrtvujem v tišini; če bi jih imel, bi se jih veselil z nadlogami in križi vred: ker jih nisem imel, sem bil popolnoma vesel.

V nekem tvojem pismu lahko beremo: »Kadar pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, ne umre, ostane samo; če umre, rodi obilo sadu. Nisem umrl, zato sem sam … Molite za moje spreobrnjenje, da bi umirajoč obrodil sad …« V človeških očeh je tvoja smrt videti kot popoln poraz. Tisti, ki si jim oznanjal Božjo ljubezen, te niso razumeli, niso te bili vredni, ubili so te.
V mojih očeh je drugače. Kadar moremo trpeti in ljubiti, moremo veliko, moremo največ, kar je na tem svetu mogoče. Gospod me je pripravljal na dar mučeništva in v meni je dozorel odgovor: »Moj Gospod Jezus, z vsem srcem želim dati svoje življenje zate in tega te goreče prosim. Vendar ne moja volja, ampak tvoja. Darujem ti svoje življenje: stori z menoj, kar ti je najbolj všeč. Moj Bog, odpusti mojim sovražnikom, daj jim zveličanje …« Gospod mi je zagotovil, da bom srečen, zares srečen poslednji dan … Zagotovil mi je, da bom v pravem trenutku obrodil svoj sad …

Stoteren in tisočeren sad! Danes po tvojem pravilu in zgledu živijo številne družine posvečenih in neposvečenih bratov in sester.
Bog zida na niču. Jezus je odrešil svet s svojo smrtjo: z ničem apostolov je ustanovil Cerkev; vera se razširja s svetostjo in v niču človeških sredstev. Več ko darujemo dobremu Bogu, več nam vrne: mislil sem, da sem dal vse, ko sem zapustil svet in vstopil v trapistovski samostan, prejel pa sem več, kot bi mogel dati … Spet sem mislil, da sem dal vse, ko sem zapustil trapiste: bil sem napolnjen, brezmejno napolnjen … Neskončno sem srečen, da sem živel ubog, oblečen kot delavec, služabnik, v tem ponižnem stanju, ki je bil položaj našega Gospoda Jezusa …

Pogovor sva začela s pogledom na vlogo svetnikov, pa ga tako tudi končajva: kaj naj najini bralci vzamejo od Karla – svetnika?
Bodite ljudje hrepenenja in molitve. Ničesar ne imejte za nemogoče: Bog premore vse. Hranite svojo vero z adoracijo, tem nemim občudovanjem, ki je najzgovornejša hvalnica … Berite in nenehno ponovno berite sveti evangelij, da bi imeli vedno pred seboj Jezusova dejanja, besede in misli z namenom, da bi mislili, govorili, delovali kakor Jezus ter sledili Jezusovim zgledom in naukom … Zlasti pa se v vsaki stvari vprašajte: »Kaj bi storil naš Gospod?« In tako storite tudi vi.

Hvala za vse, dragi mali brat. Računamo na tvojo priprošnjo!

Intervju je nastal na podlagi knjige Bratstvo za ceno življenja (Novi svet, 2006). Velika večina Karlovih izjav je dejansko njegovih, nekatere pa so v njegova usta položene s pomočjo življenjepiscev. Posamezni citati so izbrani oz. združeni glede na tematiko, ponekod so narejene skladenjske prilagoditve.

Drugi viri:
– Čuk, Silvester. Bl. Charles de Foucauld (1858–1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.
– Vaillaume, Rene. Kot v Nazaretu. Založba Družina, 2016.
– www.svetniki.org

Alenka Mirkac