V te besede bi rada dala svoje srce, pa ne vem, kako. Ne vem, kako naj povem, da pišem o stvari, v katero trdno verjamem. Vsa čustva bi rada zlila na preprost papir, pa ne gre; kako naj vam pokažem svojo jezo, razočaranje, sočustvovanje in ljubezen.
Korona čas nas je obrnil na glavo, ampak v njem vidim priložnost; priložnost, da končno vidimo sočloveka, da nam ni vseeno za tujca. Ljubite drug drugega, kakor sem jaz vas ljubil – priložnost za največjo ljubezen. Kot nadobudna 20-letnica bi rada spremenila svet, rada bi končala svetovno lakoto, nepravičnost, pa izumila zdravila (adijo korona), vendar ne morem. A vem, da lahko prinesem kanček ljubezni, majhno dobroto – objem družini, nasmeh sosedu, spodbudo bolnim in misel obupanim. Smešno, da je misel, ki je tako lepo stkana v Tvojem imenu, dovolj, je iskrica, ki vse začne. Zbrala sem iskrice ljudi, ki so že začeli, ki so se podali v neznano. Mogoče pa me opogumijo, mogoče opogumijo koga od vas, da jim sledimo.
Najbolj mi ostaja zavest hvaležnosti, da sem kljub trudu, da bi otrokom dal nekaj svojega, prejel mnogo več njihovega. Hvaležen, da sem bil sprejet in da so dovolili, da vsaj za nekaj dni pogledam v njihovo življenje. – Žiga Kreft, misijon v Etiopiji (Addis Abeba)
Iz moje izkušnje misijona mi ostaja, da lahko ljudem največ pomagaš z majhnimi dejanji, ki zanje pomenijo veliko. Ko si v misijonu, je dovolj samo, da si z njimi. Ne rabiš govoriti, niti se igrati, nič jim ne rabiš dati, dovolj je, da si z njimi. – Tinkara Jamnik, misijon v Etiopiji (Gambela)
Ostaja mi zavedanje, kako različna življenja živimo ljudje na različnih koncih zemlje. Vseeno pa kjerkoli si, so okoli nas soljudje in v njih Jezus, ki sem mu lahko dar in je meni dar. – Lea Zorman, misijon v Etiopiji (Gambela)
Dostikrat se zgodi, da ti Jezus podari en trenutek, ko te tisti, ki rabi, pogleda v oči in te zmrazi. Ker zaznaš, da je v njem Jezus. – sestra Andreja Godnič na srečanju z veroučenci, misijon v Venezueli
Vem, da je težko. Težko je na ulici voščiti človeku dober dan, težko je biti cel dan zaprt v hiši, da bodo drugi zdravi, težko se je odpovedati nečemu svojemu za popolnega neznanca. Težko je, ker si naskrivaj želimo nagrade za naše dobro delo. Sočustvujemo, ker nas je strah, da bi bili na istem mestu. Nisem pripravljena zapustiti toplega doma in iti, a si želim v misijone. Vendar pa moram najprej misijonariti tu. Moram povedati, da želim ljubiti sočloveka. Podariti nekaj malega in ne pričakovati ničesar v zameno, to je cilj. Na vprašanje, zakaj ljubiš, odgovoriti preprosto z – zato.
Vabim vas, da z mano vstopite v misijon.
Hana Klančnik
