Z začetkom adventnega časa so se začela zdaj že tradicionalna torkova adventna druženja. Gost prvega letošnjega druženja je bil brat Luka Modic. Že od malih nog je vedel, da želi postati slikar, Božja previdnost pa ga je po končanem študiju slikarstva privedla še do vpisa na teološko fakulteto.
Če se vrnemo nekoliko bolj na začetek, Luka prihaja z Blok, iz katoliške družine. Sam pravi, da se njegova družina ni posebej razlikovala od ostalih. Kot eno izmed prvih resnih življenjskih preizkušenj je omenil očetovo nenadno bolezen in smrt. Takrat se je Luka približeval zaključku osnovne šole in nenadna očetova smrt je močno skrhala njegov odnos z Bogom.
Luka Modic
Z začetkom srednje šole se je zanj začel pravi »rock’n’roll«. Pravi, da je počel veliko neumnosti, najbolj pa obžaluje, da mu v tem času ni uspelo obdržati čistega srca in telesa. Vsem, še posebej mladim, je položil na srce, naj se trudimo spoznavati lepoto čistosti, ki je sam v srednji šoli še ni poznal. V tem času se je njegov odnos z Bogom samo še bolj razvodenel. Ko se je po končani srednji šoli vpisal na akademijo v Benetkah, je živel vero samo še v izpitnih obdobjih, ko je molil rožni venec. Ob tem pa je bil zelo pazljiv, da ga pri molitvi ne bi »zasačil« cimer Filip. Vendar, Bogu hvala, ni bil dovolj previden in njegov cimer se je začel zanimati za vero ter ga spraševati vse mogoče. Ob tem se je brat Luka znašel v zagati, ker je ugotovil, da mu ne zna prav dobro odgovoriti, zato si je doma sposodil Kompendij katekizma katoliške Cerkve. S tem se je začelo obdobje kakšnega leta, ko sta s cimrom razpravljala o raznih teoloških vprašanjih. Nekega večera je Filip izrazil željo, da bi se krstil, ter prosil Luka, da bi bil njegov boter. Seveda je prošnjo takoj sprejel, kasneje pa začel ugotavljati, kakšne vse zahteve mora izpolnjevati, da bo dober boter. Ob tem mu niti približno ni bilo lahko pri srcu in nazadnje se je za pomoč obrnil na Sveto pismo. Pri tem ga je ponovno vodila Božja previdnost, ko ga je odprl pri sledeči vrstici.
»Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in čistosti.« (1 Tim 4,12b)
Ko je zaključil akademijo, je želel še nekoliko podaljšati študentski status. Vpisal se je na teološko fakulteto, ker je vedel, da tam sprejmejo vsakega. V prvih dneh so ga močno pritegnila predavanja o Svetem pismu in takrat se je odločil, da bo ostal na fakulteti. Sčasoma je v njem dozorela poklicanost za duhovniški poklic in življenje v redu kapucinov. Vendar s tem njegova pot še ni bila »zapečatena«. Med študijem se je namreč zaljubil. Ker je bila zaljubljenost obojestranska, se je odločil zapustiti red. Nad tem pa dekle ni bilo niti malo navdušeno in mu je dala zelo jasno vedeti, da se z njegovo odločitvijo ne strinja. Očitno napačna odločitev ga je močno potolkla, imel je občutek, da je vse zavozil. V tem obdobju mu je bilo najtežje srečati domačega župnika, zato se je zelo trudil izogibati se mu . Nenadejano ponovno srečanje z njim in kasnejše druženje sta mu vlila novo zaupanje v poklicanost za duhovniški poklic. Tako je po letu in pol ponovno prosil za pridružitev redu kapucinov. Sedaj ugotavlja, da je bil vedno pod okriljem Božjega vodstva.
V zaključku srečanja smo brata Luka prosili še za kakšno misel ob začetku adventa. Pravi, da nam advent dobro kaže, kako ima Bog svoje načrte. Z njimi nas kdaj preseneti tudi v »štali«. Zaradi tega se ne smemo zaljubljati v svoje načrte, ampak se truditi prepoznavati Božji načrt za nas. In ker nas Bog ljubi popolno, so tudi Njegovi načrti popolni.
Nazadnje nas je še spomnil na duhovniško, preroško in kraljevsko službo, ki smo jih sprejeli ob krstu, in nas spodbudil, da smo v okviru teh služb v adventnem času še posebej pozorni na pomoči potrebne. Vabi nas, naj zanje darujemo svoj čas in predvsem ljubimo, kakor nas ljubi tudi naš nebeški Oče.
Luka Gril
