Tokratni pogovor Na Zoomu z … sem pričakovala nekoliko resnobno, saj sem vedela, da bo tema bolj žalostna. Že v uvodni molitvi je bilo rečeno, da si vsak od nas želi, da bi imeli polne oz. kar popolne dneve, kar gotovo velja tudi zame.

Gospa Katja Ban je s svojim pričevanjem odstrnila občutja ob tem, ko ji je življenje, ki ga je dotlej zajemala z veliko žlico, optimizmom in mnogimi uresničenimi željami, ob veliki družini prineslo nepričakovano spremembo dotlej znanje poti. Ob napovedi, da bo njen še nerojeni otrok imel hude zdravstvene težave, se ji je sesul svet. Znašla se je na preizkušnji, sama s svojimi strahovi in nemočjo, tudi z iskreno jezo, ker Gospodova volja kar naenkrat ni bila več tudi njena volja. Z možem sta izkusila veličastno moč molitve, ko jima je Gospod prišel na proti in jima pomagal pri odločitvi za življenje. Zelo me je nagovorilo njeno pričevanje o tem, kako zelo človeško je in prav nič narobe, če si iskreno želimo, da bi šel kelih preizkušenj mimo nas in potem izmolimo moč, da lahko gremo v življenju tudi skozi težke stvari.

Zelo sem hvaležna, da sem smela prisostvovati pričevanju o tem, kako je pomembno, da pred življenjem stojimo v hvaležni drži in se trudimo vredno in polno živeti po malih korakih. Vse dolge in velike poti se vendar morajo začeti s prvim, čisto majhnim korakom. 

Katja hvala, da smo lahko pokukali v vašo družino, ki je mali Katarini naredila topel dom, poln otroškega veselja in nežnosti. To majhno bitjece je v svojem kratkem življenju izkusilo toliko ljubezni, zdaj pa vam jo iz nebeškega objema vrača nazaj in vas blagoslavlja. Hvala, ker smo zaradi vaše zgledne drže tudi mi nagovorjeni in opogumljeni.

srečanje na zoomu z … si lahko ogledate tukaj

Irena Jeseničnik