Mica Škoberne – mama petih fantov in žena enega moža, skavtinja, nekoč novinarka. Z vsakim novorojencem je na novo iskala ravnotežje med delom in družino, tako da je danes pretežno doma z otroki. Prihaja iz Idrije, z družino pa živijo v Logatcu.

Mica je zelo skromna, saj je dejala, da si težko predstavlja, kako bi lahko njena zgodba kogarkoli nagovorila. Bila je versko vzgojena, obiskovala je Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, še posebej pa so ji veliko pomenila taizéjska srečanja, ki se jih je udeležila z iskrico želje po potovanjih. Moža je spoznala na eni od porok, na kateri je igrala violino. Čeprav ni veren, jo je v skupno pot z Nejcem prepričala njegova iskrena odprtost za vero. Oba se strinjata, da je vera velik dar, za Mico tudi osnova za življenje, in v tem vzdušju vzgajata svojih pet sinov.

Študirala je primerjalno književnost in novinarstvo, saj je po duši zelo radovedna. Predstavljala si je, da bo tako lahko pokrila več področij svojega zanimanja. Delo novinarke je opravljala pri Družini in Mladem valu, z možem pa že dolgo sodelujeta tudi z Zavodom Iskreni, predvsem pri e-pripravi na zakon. Kot študenta sta bila prostovoljca tudi v misijonu v Angoli, kjer sta opazila res veliko dojenčkov, ki praktično niso jokali, saj so bili vselej nekje v bližini svoje mame – dobesedno privezani nanjo s trakovi oziroma po naše v nosilkah. Tako je Mica to področje dobro raziskala in se kot novopečena mamica v nošenju otrok tudi preizkusila, svojo izkušnjo pa deli naprej na podlagi izobraževanja za svetovalko nošenja otrok v Nemčiji, kjer je bilo to razvito veliko prej kot v Sloveniji.

»Šele pri tretjem otroku sem si kot mama dovolila zares uživati v družbi svojega dojenčka, da se pri njem lahko jaz pocrkljam, umirim in napolnim,« pravi Mica, ki materinstvo doživlja kot velik privilegij. Glede potovanj v tujino je povedala, da so kot družina prvič potovali za nekaj časa v Anglijo, ko sta z Nejcem imela dva otroka, mlajši je bil še dojenček. Kasneje so se za nekaj časa preselili v severno Italijo, kjer so izkusili, kako osiromašena je družba brez otrok in kako težko je pravzaprav izkoristiti priložnost za študij oziroma delo v tujini, če že imaš otroke, hkrati pa je Micina zgodba v opomin, da ni nič nemogoče, če se za to odločiš in priporočiš Bogu. Mica je poudarila, da je bilo v tujini težko navezati prava prijateljstva v tamkajšnji cerkvi, čeprav so bili kot družina s tremi in več otroki za domačine prava atrakcija. Sledilo je tudi enoletno bivanje v ameriškem Bostonu, kjer sta starejša otroka obiskovala tudi tamkajšnjo šolo. Potrudili so se, da so izkoristili vse, kar novo okolje ponuja, zato jim potovanja ostajajo v prijetnem spominu, še posebej zadnje krajše turistično potovanje v Maroko.

srečanje na zoomu z … si lahko ogledate tukaj

Kristina Ravnjak