V ponedeljek sem se udeležila Zoom srečanja, za katerega sem izvedela zadnji trenutek. Precej jasno mi je bilo, da me je poklical eden in edini, moj Bog. Gostji večera sta bili Mojca Giacomelli in Živa Štiglic. Ker ni bilo časa za razmislek, ali utegnem ali imam za postoriti kaj drugega, sem se hitro prijavila na povezavo.
Hvaležna sem, da sem bila lahko prisotna. Kar nekaj je bilo govora o hvaležnosti. Med poslušanjem dveh žensk, polnih življenja, pa sem kar naenkrat razmišljala o tem, kdo sem, kdo sem v povezavi z vsem, kar se mi dogaja. Sem človek, ki usmerja pogled v to, česar nima, ali zmorem tudi v težkih trenutkih pogledati v drugo smer? Pogledati in biti hvaležna za tisto, kar imam, ali še korak naprej, sem hvaležna tudi za tisto, kar mi ni všeč? Kdo me vodi na poti življenja, slišim njegov glas?
Kar hitro lahko zajadramo v smiljenje samim sebi, pritoževanje nad tem, česar nimamo, in pametovanje, kako bi moralo biti, sploh v težkih trenutkih. Vsi smo ljudje, vsi grešimo. Hvala, Mojca, za zaključni nagovor: »Ne moreš toliko zasrati, da te Bog ne bi imel več rad.« Dotaknil se me je. In za konec še razmislek o času, ki prihaja … Si bomo zadali novo postno nalogo? In potem, če bomo res pridni, nas bo imel Jezus bolj rad, bo potem uresničil naše želje? Kaj je pravzaprav smisel postne naveze?
Tjaša
