Prvega letošnjega srečanja Na zoomu z sem se zelo veselila. Ne samo zato, ker je bilo prvo v tem koledarskem letu, temveč tudi zato, ker sta bila napovedana gosta Mojca in Simon Purger. Z Mojco se že vrsto let poznava. Je Korošica in skupaj smo, tudi v okviru mladinskega verouka in projektov, doživeli marsikatero zanimivo stvar. Tokrat sva bili prvič v vlogi, ko je Mojca stopila na drugo stran mikrofona, jaz pa sem radovedno spraševala o njuni poti in božjih dotikih na njej.

Večer sem doživela kot res zelo blagoslovljen in v nekih trenutkih sem se počutila, kot da se pogovarjamo v domači dnevni sobi. Zelo me je nagovorila zgodba o njunih skupnih začetkih. Kot je z nami delil Simon, je bil študent teologije, prepričan, da bo svoje življenje posvetil Bogu kot duhovnik. Tudi Mojco je Bog peljal drugače, kot si je sama zase predstavljala oziroma kako čudovito jo je Bog popeljal, da ga je spoznala in začela živeti osebno vero. Zelo se me je dotaknilo ravno to, kako imamo na svojih obstoječih poteh velikokrat svojo človeško sliko, kam gremo, kako naj bi ta pot zgledala in kaj naj bi se zgodilo. Potem pa se nas Bog s svojim čudovitim delovanjem dotika ter nas kliče, da stopimo na pot, ki jo je pripravil za nas. Da uresničimo njegov načrt sreče, ki ga ima za nas. Kako pomembno je, da mu prisluhnemo v teh klicih. Kako pomembno, da nehamo cepetati kot majhni otroci, ki želijo izsiliti svoj prav. Kako pomembno je, da ga v hrupu vsakdana in vsem svojim pričakovanjem navkljub znamo slišati, mu prisluhniti, mu zaupati v veri in mu slediti. Kako čudovito obrača naša življenja!

Zgodba o njunih skupnih začetkih in srečanju z Bogom pa ni bila edina, ki se me je dotaknila. Mojca in Simon sta me nagovorila tudi s svojo osebnostjo in energijo – svetlobo, s katero žarita. Vidim ju kot čudovita človeka – topla, prizemljena in globoka; kot človeka, ki odgovorno sprejemata in uresničujeta svoje vloge in življenjsko poslanstvo, najsibo to v družini, službi ali širši družbi. Mojca in Simon sta starša treh otrok, sicer pa aktivna in ustvarjalna človeka. Mojca že vrsto let kot urednica Naš družine snuje in oblikuje vsebine te tedenske priloge Družine. Simon je srčen in zavzet učitelj na OŠ Polhov Gradec. Marsikdo si ga je vtisnil v spomin zaradi njegovih domiselnih pristopov med šolanjem doma ter ustvarjalnosti pri delu z mladimi. Tudi sama sem si pogledala nekaj Simonovih YouTube videov – res toplo priporočam. Super so! Kako zelo nagovarjajoče je bilo v tem pogovoru začutiti, da so mladi lahko slišani tudi preko šolskega okvira snovi in znanja. Da jih nekdo sprejema in potrjuje ter podpira na njihovi poti zorenja predvsem tako, da jim prisluhne.

Povsem pa me je pretresla zgodba o njuni družini in izzivih, ko sta se soočila s sinovo drugačnostjo. Iz njunega pripovedovanja sem lahko začutila, kako huda je bila stiska v času, ko sta sploh odkrivala, kaj se dogaja ter kako je v tem obdobju bila ravno vera tista, ki ju je združevala in krepila, da sta zmogla iti korak za korakom naprej. Tako zelo se me je dotaknilo, ko je Mojca spregovorila o nepopolnih, a realnih družinah. Omenila je, da smo v današnji družbi vse preveč naravnani, da bi morali biti v vsakem trenutku popolni ter vsled temu svoje stiske dostikrat skrivamo za nasmehom in nepristnim ‘super smo, fajn se imamo’. In kako zelo to že v štartu prekine možnost, da bi se lahko z drugim v skupnosti razvil in globok odnos. Še dolgo sem razmišljala o tem in res me nagovarja. Kolikokrat jaz sama potlačim kakšno osebno stisko, ne želim obremenjevati koga drugega ali pa se zavijem v misli, da se to drugih sploh ne tiče? Kako zelo potrebujemo drug drugega, da se medsebojno opogumljamo v Njegovi navzočnosti in skupni povezanosti z Bogom. Saj vendar On deluje prek drugih ljudi, se nas tako dotika, nam govori, spodbuja, daje oporo, pa tudi ozdravlja.

Večer je bil res čudovit. Fantastično je bilo, ko nam je Simon ob zaključku srečanja polepšal večer še s svojim rap komadom, ki ga je sam napisal. To je bila res pika na i, ki je zaokrožila naš večerni klepet. Draga Mojca in Simon, zelo sem hvaležna za vajin ‘da’ našemu povabilu na pogovor ter za vajino svetlobo, s katero žarita in opogumljata.

Janja Berložnik Šuler