Robert Friškovec, teolog, zaporniški duhovnik, namestnik generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Skromen, odprt, zase pravi, da je samo človek, kristjan, božje orodje.
Znamo v najtežjih trenutkih preprosto biti ob nekom oz. z njim hoditi, brez da bi karkoli govorili ali celo sodili? Robert je na srečanju poudaril, da se ljudje med seboj premalo pogovarjamo in da obstaja velika razlika med poslušati in slišati. Ena od precej pogostih napak pri poslušanju je, da že medtem, ko naš sogovornik govori, sami razmišljamo kaj bomo odgovorili. Na ta način večkrat preslišimo kaj pomembnega. Poudaril je, kako je pomembno, da znamo v družini, v pogovoru z zakoncem ali otrokom, stopiti ven iz sebe, se otresti vnaprejšnjih sodb ter preprosto prisluhnili s srcem. Ni toliko pomembno, ali se strinjamo ali ne, pomembno je, da razumemo, kaj nam sogovornik želi povedati. Zelo pomembno je, da smo iskreni, da ne igramo in da delamo tako, kot čutimo, da je prav.
Še posebej sta se me dotaknili dve Robertovi izkušnji. Prva izhaja iz mediacije med očetom in sinom, kjer je oče najprej dvajset minut našteval, kaj vse je naredil za sina, sin pa je mirno čakal in na koncu odgovoril: »Rad pa me nikoli nisi imel«. In druga, kako je fant iskal pozornost svojih staršev s tem, da je vsake toliko naredil kakšno neumnost in bil zaradi tega priprt. V pogovoru je razkril, da to stori, da ga prideta starša iskati vsaj na policijsko postajo. Se lahko najdemo v teh zgodbah tudi sami? Za trenutek sem pomislil, koliko je okoli mene ljudi, ki ravno tako hrepenijo po vsaj malo pozornosti. Zato nikoli ne dopustimo, da bi nekdo odšel od nas ne da bi bil srečnejši in boljši.
Dušan Oder
